Te dni je v jesenski pozlati zažarela naša obhišna bukev. Ob njeni bližini in občudovanju minevanja, me je spomnila na stare tradicije …
Bukev (Fagus sylvatica) uspeva v gozdovih srednje Evrope in je eno najbolj razširjenih dreves pri nas. Čaščenje dreves je naša najstarejša indoevropska dediščina. Po verovanju starih Slovanov je v drevesu prebival drevesni duh (spirito dendrico), zato je nekoč imela vsaka slovenska vas ali domačija svoje posvečeno in čaščeno drevo. V poganski davnini so naši predniki častili bukev kot sveto drevo, ki varuje pred nevihto in strelo. Krščanska simbolika je svetost drevesa prenesla na Marijo, ki si je v ‘hudi uri’ našla zavetje pod košato bukvijo, zato na Koroškem še danes verjamejo, da je bukev sveta in vanjo nikoli ne udari strela. V ljudskem slovstvu najdemo pripovedke o bukvi, za katere so ljudje verjeli, da so začarane in da se v njihovi okolici dogajajo čudne reči, za kar so krivili nadnaravna bitja. Duh Gašperl, znan iz koroških pripovedk, škrat Lesnik z Jezerskega in duh Blagodej iz bohinjskih gozdov so prebivali v krošnjah bukve in z njimi so bile povezane čudne nezgode z močnim deževjem, točo in strelo. Ponekod na Slovenskem pa je bila božja čast izkazana bukvi povezana z ženitnimi običaji. Na Koroškem so verjeli, da bukev dekletu priskrbi ženina, če se le-to z glavo zadeva v njeno deblo. Da bi se poklonili drevesnemu duhu, ki prebiva v krošnji bukve, so nekoč na bukove veje obešali razne kipce in podobne predmete. Bukev, tudi buku, čuma, trš ali hiba kot ji pravijo z ljudskimi imeni, je bila izrednega pomena za zdravilsko-prehrambene in gospodarske potrebe. Spomladi so nabirali mlade liste, ki vsebujejo precej vitamina C in so kislo trpkega okusa. Drobno zrezane so dodajali solatam, starejše liste pa so namakali v žganje. Nekdaj so bili velikega pomena bukovi plodovi, ki so se v času pomanjkanja znašli v ljudski prehrani. Odpadli žir so jeseni nabirali tako, da so ga pometli skupaj, ga prevejali in v stiskalnicah pridobivali okusno jedilno olje. Za zdravilno je veljala tudi drevesna voda, ki so jo pridobivali z zarezovanjem v deblo. Iz nje so pridobivali osvežilno pijačo, za vodo, ki se nabere v zelo stari bukvi, pa so verjeli, da prežene bradavice. Nekoč so naši pradedje iz bukovega lesa izdelovali tablice, ki so jih uporabljali kot knjige. Tudi kasneje so papirnate knjige še imele lesene platnice iz bukovine, zato so ljudske pisce in podobne učenjake poimenovali ‘bukovniki’, še bolj pa je znan domač izraz ‘bukva’ za knjigo. Bukove veje so uporabljali za steljo živini, stare drevesne gobe, ki so zrasle na trhlih bukovih deblih so uporabljali za kresilno gobo, iz bukovine so izdelovali toporišča za orodje in kuhinjski pribor kot so žvrklje in kuhalnice, bukev je posodila svoje ime številnim zemljepisnim imenom (Bukov vrh, Bukovje, Bukovica) in celo tkanini iz ovčje volne, ki se ji zaradi njene grobosti (bukov pomeni surov, grob) pravi bukovina. Tako mogočna ostaja – bukev!
Več v knjigi:
Rastlina je sveta, od korenin do cveta (2015, 2021)
