ETNOBOTANIKA

ETNOBOTANIKA

»Ako Bog hoče, boš iz plevela stoteren sad žel.«
(slovenski pregovor)

Etnobotanika je znanstvena veda, ki obravnava tradicionalno znanje in verovanje o rastlinskem svetu ter vlogo in pomen rastlinskega sveta v življenju določene etnične skupnosti. Pri tem je pomembno vse, kar ljudje o tem vedo, mislijo, čutijo, govorijo, verjamejo in počnejo, saj to opredeljuje odnos človek–rastlina. Bivanjska povezanost človeka z naravo in rastlinskim svetom, nekoč bolj kot danes, je opredelila tesnost njunega odnosa, kjer je vselej v ospredju uporabnost rastlin za najrazličnejše namene in potrebe.

Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Zaradi številnih koristnih lastnosti so ljudje rastlinam že od nekdaj pripisovali božansko, sveto in čarovno moč in jih častili kot živa bitja. Številna domorodna ljudstva še danes vedo, da je Zemlja živo bitje, ki diha in živi podobno kot človek. Šamani oziroma domorodni zdravilci, ki so posredniki med zemeljskim in nebeškim življenjem, pojmujejo bolezen kot duševno in ne telesno težavo ter znajo ohranjati harmonijo med človekom in naravnim okoljem. Najstarejše sledi naravne medicine vodijo v Egipt in v 3. tisočletje pr. n. št., poznavanje zdravilnih rastlin je bilo veliko tudi med Perzijci, Sumerci in drugimi starimi antičnimi civilizacijami, da ne omenjamo tradicionalne kitajske ali indijske zeliščne medicine. Sistematično raziskovanje rastlin in njihovega zdravilnega delovanja se je nadaljevalo v grški, rimski in islamski kulturi.

Izraz etnobotanika je prvi uvedel John Harschberger leta 1895 v delu Purposes of Ethnobotany, za očeta etnobotanike pa velja Richard Evans Schultes, ki je leta 1979 izdal knjigo Božanske rastline, njihove svete, zdravilne in halucinogene moči. Vodilna raziskovalca sta tudi brata Terrence in Denis McKenna, ki preučujeta zlasti etnobotanične vidike šamanizma. Etnobotanika, ki je danes specializirana in interdisciplinarna veda na križišču agronomije, etnologije, botanike, sociologije, medicine, filozofije in drugih znanstvenih ved, preučuje vrste rastlin ter njihovo tradicionalno in sodobno uporabnost. Naloge etnobotanike so dokumentiranje, opisovanje in razlaganje kompleksnega odnosa med ljudmi in rastlinami, pri čemer so v ospredju načini uporabe rastlin za človeka in skupnost. Sprva so etnobotaniki preučevali ta odnos predvsem v tradicionalnih, plemenskih skupnostih, danes pa raziskujejo uporabo rastlin tudi v sodobnih kulturah in tradiciji narodov. Etnobotaniki preučujejo sodobno uporabo rastlin in njihov zgodovinski razvoj, pogosto tudi s študijem ljudske botanične terminologije (etnolingvistika).

Etnobotanika na Slovenskem

»Ako je korenina sveta, so svete tudi veje.«
(slovenski pregovor)

Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi.

Etnobotanika ugotavlja obsežno in vsestransko uporabnost rastlinskih vrst za človeka, izročila tega znanja in njegovo spreminjanje v sodobnosti.

Predmet etnobotanike je raziskovanje ljudskega znanja in verovanja o rastlinskem svetu, obenem z načini in rezultati uporabe tega znanja in verovanja ter nasploh vloga rastlinskega sveta v življenju določene  etnične skupnosti. Ljudsko znanje pomeni laično, z izkustvom pridobljeno znanje na podlagi lastnih opazovanj in izkušenj ter s prevzemom tega znanja od starejših rodov. Etnobotanična preučevanja so usmerjena v odnos med človekom (skupnostjo) in rastlinami, uporabnost (utilitarnost) pa je gibalo teh odnosov. Zaradi potrebe po točnem strokovnem identificiranju in inventariziranju rastlinskih vrst pa je etnološko raziskovanje tega znanja vezano na specializirano naravoslovno vejo – botaniko.

Etnobotanično izročilo na Slovenskem

Rastline pripovedujejo zgodbe o veselju in žalosti, zdravju in bolezni, o času blaginje in pomanjkanja, času ljubezni, rojstva, smrti. V življenju naših prednikov so se od pomladi do zime vrstili dnevi in leta s pomembnimi mejniki, zdaj vsakdanje, zdaj svečano, pri tem pa je človeka vedno spremljala rastlina. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. S spoštovanjem do podedovanega odprimo skrinjo znanja in modrosti …