Ponosne lepotice, očarljive gorske narcise, se s svojimi cvetovi razkazujejo v zgodnji pomladi, njihova bajeslovna lepota pa je očarala že marsikatero srce in oko. Latinsko ime rastline izvira iz starogrške mitologije in nosi ime lepega mladeniča Narcisa, ki se je za kazen, ker je zavrnil ljubezen gorske nimfe Eho, moral zaljubiti v svojo lastno podobo. Potem ko je med občudovanjem svoje podobe na vodni gladini potonil v vodne globočine, so ga bogovi spremenili v cvetlico z njegovim imenom, cvetlica pa z barvo blede polti spominja na vase zagledanega mladeniča Narcisa. Gorska narcisaje edina samorasla vrsta, razširjena na Krasu, Nanosu, Slavniku, v Istri, občudujemo jo lahko ponekod v Prekmurju, Zasavju, dolini zgornje Kolpe in na Kočevskem ter zlasti na južnih pobočjih Karavank, kjer dajejo nebeški pridih travnatim strminam Golice, ki so maja in junija pobeljene od neštetih cvetov. Samorasla gorska narcisa je ena najbolj priljubljenih cvetlic na Slovenskem, o čemer pričajo tudi številna ljudska imena. Tolikšno razkošje ljudskih imen preseneča še zlasti zato, kercvetlica ni ne zdravilna, ne užitna in ne koristna, ampak zgolj neznansko lepa, kar pomeni, da preprostemu človeku uporaba ni bila vedno edino gibalo zanimanja za rastlinski svet, pač pa tudi občutek za lepoto. Slovenski etnolog Milko Matičetov, ki je zbiral slovenska ljudska imena ter pesniško in obredno izročilo o tem cvetju, je naštel okoli 120 različnih ljudskih imen za to privlačno rožico, ki razkriva bujno ljudsko domišljijo in rahločutnost naših prednikov pri opazovanju narave. Danes so te bledolične lepotice ponekod že skoraj izginile zaradi zaraščanja ali intenzivne kmetijske rabe. Kljub temu se vsako pomlad ponovno rodijo in nas spomnijo na svojo neminljivo lepoto.

(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015)

Please follow and like us:
Instagram
Twitter
Visit Us
Follow Me