Na južnem obrobju Triglavskega kraljestva se v zatrepnem kotu doline Kneže in njene živahne istoimenske rečice skriva odročna vasica Kneške Ravne. Neko starodavno znanje o složnem življenju z Naravo tam še živi! Nad prikupno, med stoletne hruškove sadovnjake uležano vasico, se dvigajo strma pobočja Tolminskih gora in njihovi razgledni vrhovi. Hodili smo v Troje, vsenaokrog divjina, globoka tišina. Skrbno speljana mulatjera visoko v bohinjsko-tolminskih hribih je stara zgodovinska pot in ena najdaljših tod. Uhojene, a pozabljene stezice so se vile, kot gozdne vile po začaranem gozdu: drevesa vseh čudnih izgledov in spogledljivih pogledov, od zadnjega do prvega vsi v skalovje vraščeni krepuniki, med njimi pa veličastni skalnati balvani in krušljivi grušč nad gozdno mejo. Gozdni labirint nas je potegnil v svoje čare, pot nas je po svoje zapeljala in romanje postala. Siv, meglen oblak je legel na pobočje, mrak prekrival skalnato odročje, ko se naša pot je skrila, izgubila … Ko si izgubljen, si oživljen, kri po žilah steče, ko notranji glas svoje reče: mogočen je gozdni Duh Kneške grape, ne išči ga, ker on najde tebe! Prostor uglašen na Trojstvo nas je vodil od negotovosti do sreče, ko smo se našli in znašli. Spust nas je pripeljal na planino v Prodih in bela cesta v črni temi nazaj v varen stan. Naši pohodni odtisi in gozdni vtisi so se sklenili v zaključeno Celoto – vse je eno, eno je vse, pa ni vseeno! Božja pot ves čas brez božjepotnih znamenj, pa kljub vsemu prepolna božanskih znamenj. Tako je to v Divjini!
© Vilasta