Mak (Papaver rhoeas) je prastara kulturna rastlina, ki so jo že v najzgodnejši dobi gojili po Evropi za pridobivanje olja. Makova semena so uživali tudi kot dodatek jedem ali predelanega v pogačice, prav tako ljudem ni bila neznana njegova opojnost. V poznem srednjem veku je mak na Slovenskem sodil med krajevno omejene dajatve (Dravsko in Mursko polje). Gojili so ga predvsem za olje, s tropinami, ki so ostale po stiskanju, pa so krmili živino. Po prvi svetovni vojni so ga kot pomembno oljnico gojili zlasti na Štajerskem in v Prekmurju. Mak, ki je v Evropo pripotoval z Daljnega vzhoda, ima v steblu in glavicah, dokler so še zelene, veliko belega, smoli podobnega soka, ki na zraku porumeni. Omenjeni sok vsebuje opij, ki je mamljivega duha in grenkega, nekoliko ostrega okusa. Opij spada med najbolj omamne snovi, ki v manjši količini pospešuje možgansko dejavnost, v veliki pa uspava ter povzroča omotico in živčnost.
V ljudskem zdravilstvu in živinozdravstvu so uporabljali zelene makove glavice, ki so jih razpolovili in posušili za čaje pri bolečinah ter kot pomirjevalno in uspavalno sredstvo. Iz makovih cvetov so pripravljali sirup zoper hripavost in zasluzenje pljuč in ga dajali otrokom pri krčevitem kašlju, pa tudi, da bi lažje spali. Zavretek iz nezrelih makovih glavic so ponekod dajali celo otrokom v mleko, da so trdneje spali, kar pa se je nemalokrat tragično končalo. Martin Cilenšek nam v svoji knjigi o škodljivih rastlinah opiše naslednjo zgodbo: »Neka mati je dala dojenčku, da bi ga potolažila, obare od dveh makovih glavic, kakor ji je svetovala soseda. Dete je postalo mirno, in ko je bilo spalo že 24 ur, poklicali so zdravnika. Ta poroča, da je ležalo dete v globoki omotici, da so bili njegovi udje hladni, da je dihalo hitro, da mu je bílo srce naglo, in da se mu je razširila punčica. Oživil ga je sicer za nekaj časa, ali kmalu ga je posilila zopet omotica, in ko je preteklo 36 ur, ni ga bilo več med živimi.«
(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015)
© Vilasta
