Na prostrani barjanski zemlji, ki je v zgodnje pomladnih jutrih še vedno ovita v hladne in skrivnostne meglice, se pozibavajo cvetovi močvirske logarice (Frittilaria meleagris). Čez dan se veselo nastavljajo soncu in razposajeno kimajo s svojimi zvončastimi glavami, da le imajo noge vedno v vodi. V škrlat odeta svečenica namreč obožuje vodo, daleč naokoli pa je znana po svoji neprekosljivi lepoti. A kot da je glava močvirske logarice pretežka za njen vitki stas, zato steblo rahlo upogne navzdol, da cvet postane zvon, ki v družbi stoterih sestric oznanja pomlad. Čeprav so bila barja in podobne močvare ljudem od nekdaj neprijazen svet, so hkrati vedeli, da ta v sebi skriva prav posebne in skrivnostne lepote. Konec marca in v začetku aprila, ko voda odteče iz vlažnih močvirnih tal, tam požene očarljiva močvirska logarica. Medtem, ko vrstno ime cvetlice izhaja iz vrstnega imena ptice pegatke (Numida meleagris), ki jo krasi podoben vzorec obarvanosti, pa njeno slovensko botanično ime nedvoumno razkriva njeno rastišče – močvirne in poplavljene travnike, vlažne loge in gozdove. Tudi njena podobnost s tulipanom ni naključna, saj oba spadata v družino lilijevk, zato se je cvetlice oprijelo tudi ime ‘močvirski tulipan’. Močvirska logarica je privlačna prav zaradi svojih zvonasto povešenih cvetov v vijolično-škrlatnih odtenkih, četudi tu pa tam preseneti s cvetovi bele barve, še redkeje pa z dvema cvetovoma na isti bilki. Da je rastlina zaradi vsebnosti alkaloidov strupena, nakazujejo ljudska imena na angleško govorečem območju: ‘mrtvaški zvonec’, ‘vdovina tančica’, ‘čemerna dama’. Domačini po vaseh Ljubljanskega barja tej škrlatni lepotici pravijo piršek, še pogosteje pa pirhek, saj cveti okoli Velike noči in po obliki spominja na pirhe. V Trzinu je znana kot žerjavček, v Prekmurju pa rdeči zvonček. Nekdaj mnogo bolj razširjena cvetlica je danes le še redko predmet občudovanja. Pa ne da bi zbledela njena lepota – ogrožen je njen življenjski prostor in s tem njen obstoj. Nežne cvetice ogroža človek, ki ne oziraje se na druga bitja narave nezadržno širi svoj življenjski prostor. Z izsuševanjem mokrišč, gnojenjem in košenjem travnikov uničuje močvirni biotop, ki je usodno povezan z življenjskimi pogoji te brhke lepotice. Zaradi izgube naravnih habitatov je vrsta ogrožena tako v Evropi kot pri nas. V Sloveniji se je ohranila le še na posameznih travnikih Ljubljanskega barja, Krakovskega pragozda in na poplavnih ravnicah Pomurja.Čeprav je močvirska logarica v Sloveniji zaščitena že od leta 1949 in po Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah kot prizadeta vrsta uvrščena v Rdeči seznam praprotnic in semenk, so na Zavodu za varstvo narave Slovenije ugotovili, da njen obstanek ne bo mogoč, dokler bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Pojavnost močvirske logarice pa kaže na barjanske travnike, ki jih človek še obdeluje v sozvočju z naravo. Kako zelo je ta vijolični barjanski dragulj povezan z ljudskim spominom in občudovanjem lepot neokrnjene narave, pove tudi dejstvo, da je zaščitena močvirska logarica upodobljena v kar petih grbih slovenskih občin (Brezovica, Dobrovnik, Ig, Trnovska vas, Trzin), pri čemer njen stiliziran cvet simbolizira sožitje prebivalcev. Da bi ta podoba lepote ostala z nami za vekomaj, bomo morali ljudje še kako močno iskati sožitja med vsemi bitji na planetu! Medtem pa močvirska logarica sama bije svoj boj za obstanek!
Fotografija: Bojan Rupnik
ETNOBOTANICA SLOVENICA
