Povzetki predavanj 2017

Seminar za etnobotaniko

(Slovenski etnografski muzej in Vlasta Mlakar)

TRADICIONALNA MEDICINA IN ZELIŠČARSTVO

(17. – 19. februar 2017)

POVZETKI PREDAVANJ

Vlasta Mlakar

Rastline v ljudski medicini in etnobotaničnem izročilu na Slovenskem

Zdravje je eno najpomembnejših področij človekovega zanimanja za rastlinski svet ali kot pravi ljudski pregovor: »Zdravje je v življenju prvo poglavje.« Znanje o zdravilnih rastlinah in zdravljenju z njimi je tisti del kulturne dediščine, ki se je tisočletja kalila v odnosu naših prednikov do naravnega okolja. Prispevek predstavlja vlogo in pomen rastlin v ljudski medicini in etnobotaničnem izročilu na Slovenskemod najstarejših časov do danes. S pojmom ljudska medicina je mišljena predvsem medicina predindustrijske dobe, ki je bila razširjena med kmečkim prebivalstvom in se je v močno spremenjeni obliki ohranila do danes. Razvoj ljudske medicine je potekal od magije, preko religije do sodobne znanosti. Ljudska medicina kot družbeni in kulturni fenomen meji na področje religije, saj sta bili v zgodovini dolgo časa povezani, vse do razvoja znanosti v 18. stoletju, ko je bila bolezen odvzeta religiozni sferi, zato je ljudska medicina v nekem smislu manifestacija duhovnega življenjanaših prednikov. Ljudsko zdravilstvo se je izoblikovalo v prepletu čarovnih (magičnih) predstav in verovanj ter izkustvenega poznavanja bolezni in zdravilnih rastlin. Zeliščarstvo je ena od metod naravnega zdravljenja, ki ima na Slovenskem izredno dolgo tradicijo. Povezano je s poznavanjem zdravilnih rastlin in zdravljenja z njimi, močno je bilo razširjeno že v preteklosti in nam je nekako najbližje še danes.

Davor Poljanšek

Farmacevtsko-medicinska zbirka Bohuslava Lavičke in njena kulturno-zgodovinska vrednost

Farmacevtsko-medicinska zbirka Bohuslava Lavičke, še posebej tisti del, ki se nanaša na zdravljenje z rastlinami torej fitoterapijio, biofarmacijo, etnomedicino in etnobotaniko, je edina tovrstna zbirka na Slovenskem, zato ima velik kulturno-zgodovinski in edukacijski pomen. Vse eksponate, ki sestavljajo zbirko, je zbral lekarnar iz Tržiča, magister Lavička. Češki farmacevt je na Kranjsko prišel leta 1909. Najprej je delal v Idriji, nato na Vrhniki in se slednjič ustalil v Tržiču, kjer je kupil lekarno in jo vodil do svoje smrti leta 1942, ko so ga ustrelili kot talca. Nemška vojska je vedela za izredno dragocenost njegove zbirke, zato so jo želeli imeti v Nemčiji. Lavičkovo zbirko je rešil prof. Žontar iz kranjskega Mestnega muzeja, od katerega jo je odkupilo podjetje Lek in jo leta 1986 postavilo na ogled javnosti. Od leta 2002 je zbirka zaščitena kot kulturni spomenik nacionalnega pomena. Lavičkovo zbirko sestavlja lekarniški pribor in izredno bogata knjižnica, v kateri je več kot 400 knjig od 16. do 20. stoletja. Lavička je zbiral knjižna dela, ki so bila povezana tako z zgodovino zdravljenja in medicine kot z zgodovino naravoslovja. Medicino predstavljajo dela pomembnih zdravnikov kot so bili Hipokrat, Galen Avicena in Paracelsus, naravoslovje pa dela s področja alkimije, kemije, fizike in farmacije. V našem predavanju se bomo podrobneje zadržali pri delih z botanično vsebino in pri avtorjih, ki so tako ali drugače povezani z razvojem botanike in etnobotanike.

Terezija Nikolčič

Zdravilne rastline in ljubljanska tržnica skozi čas

Nekoč smo ob kresu nabirali rože kresnice in jih dajali na okna, na vsako okensko polico po dve, v dobri veri, da bo sonce čim dlje svetilo. Od tod sem vse življenje črpala svojo ljubezen do rastlin. Ljudje so za lajšanje bolezenskih težav preizkušali zeli, ugotavljali, katere so najbolj učinkovite za določeno tegobo, znanja pa so šla od ust do ust. Že pred 2. svetovno vojno smo množično nabirali zelišča zase in za prodajo. Zelišča se prodajajo na tržnici glede na letni čas. Spomladi se npr. proda največ čajev za čiščenje. Stranke velikokrat ne poznajo rastlin, na zeliščni tržnici pa sem bila tudi svetovalec, psihiater, prijatelj ali pa preprosto poslušalec. Spreminjajo se tudi navade ljudi. Opazno narašča potreba po uporabi zelišč, čeprav mladi težijo k novostim iz tujine in od tam pripeljanim izdelkom. Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji dovolj rastlinskih vrst za vse vrste zdravstvenih tegob. Med dolgoletno prodajo na tržnici sem se srečevala z nemalo težavami. Potrebno se je bilo prilagoditi tudi novi zakonodaji, kajti v naš pravni red smo sprejeli evropsko farmakopejo.

dr. Nada Praprotnik

Stare herbarijske zbirke in poimenovanja zdravilnih rastlin na Slovenskem

Če se ukvarjamo z botaniko, s preučevanjem rastlin, jih moramo poznati in razlikovati med seboj. Pri tem nam pomagajo herbariji, zbirke posušenih rastlin. Starejši herbariji so del naše kulturne dediščine in so shranjeni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Pregled se začne z najstarejšim znanim herbarijem na Slovenskem, ki ga je leta 1696 uredil Janez Krstnik Flysser v obliki knjige. Herbariji iz 2. polovice 18. stoletja in iz 19. stoletja so že klasične zbirke posameznih listov, na katerih so rastline ponavadi prilepljene. Opremljene so z listki, na katerih je zapisano vsaj latinsko ime vrste. Dragocene so zbirke Balthasarja Hacqueta, Karla Zoisa, Franca Hladnika, Henrika Freyerja, Valentina Plemla idr.Posebna zanimivost so eksikatne zbirke, ki so izhajale v več izvodih in so imele tiskane etikete. Ena prvih takih zbirk je bila Flora Germanica exsiccata, pri kateri so sodelovali tudi slovenski botaniki. Pregled herbarijev se zaključi z zbirko Flora exsiccata Carniolica, ki jo je zbral Alfonz Paulin. Predstavljene so tudi rastline, ki imajo pri nas klasična nahajališča in ki se imenujejo po naših naravoslovcih in naših krajih. Mnogi naravoslovci so zbirali slovenska imena rastlin, saj so menili, da se ne moremo resno začeti ukvarjati s slovenskim znanstvenim naravoslovjem, če nimamo domačih izrazov. V arhivih, knjižnicah in muzejih je shranjenih veliko rokopisov in le del tega je tudi obdelanega.

Anton Komat

Tradicionalna znanja kot nova paradigma razvoja

Globalizacija je v zatonu. Še danes se nismo izkopali iz neoliberalne ekonomije, ki uničuje naravo in človeka. Za varno prihodnost človeštva moramo uskladiti znanja ekologije s konceptom ekonomije. Danes imamo ekonomijo zapovedane rasti na omejenem prostoru planeta Zemlja, kar vodi v globalno vojno za vire. Edina primerjava je rakavo tkivo, ki ubije gostitelja s tem pa tudi samega sebe. Izhod iz grozeče katastrofe je lokalizacija osnovnih biotskih potreb človeka: streha nad glavo, potrebna energija, hrana in voda, obleka in obutev, izobraževanje, zdravstveno varstvo in kulturna identiteta. Ob tem so izjemno dragocena historična vedenja naših prednikov, kako preživeti ob danih naravnih virih in spremenjenih okoliščinah. Ta tradicionalna znanja je potrebno nadgraditi z najnovejšimi dognanji etične znanosti in vzpostaviti novo paradigmo varne prihodnosti, ki ji pravijo »Traditional Ekological Knowledge«. Med ta znanja spadata tudi tradicionalna medicina in zeliščarstvo. Ne smemo dovoliti, da se kulturna dediščina naroda privatizira, kot v tem primeru počne farmacija. Starodavna kultura zdravilnih zelišč je v zgodovini doživljala hude udarce. Njene nosilke so bile ženske, ki so iz roda v rod skozi ustno izročilo prenašale modrosti naravnega zdravljenja. Imele so družbeno moč, preveliko, zato jih je na stotisoče končalo grozovite smrti na grmadah. Novodobni inkvizitorji nosijo prestižne obleke in kurijo bolj sofisticirane grmade. Med nami še žive dobre tete Pehte, toda če bomo dopustili njihov drugi izgon, bomo dokončno postali duhovni invalidi v posesti korporacij. 

Tone Košir

Rokopisne padarske bukve z nekdanjega Loškega gospostva

V rokopisnih padarskih bukvah, najdenih na Loškem, so opisana zdravilna zelišča, ki so jih neuki ljudje poznali in uporabljali pri pripravi zdravilskih pripomočkov. Upokojeni veterinar Milan Dolenc je že leta 1975 zapisal, da jih je od 45 odkritih rokopisov kar 40 nastalo v okolici Škofje Loke in Rovt nad Logatcem. Vsi ti so nastali s prepisovanjem padarskih bukev, ki jih je leta 1810 napisal Pavle Lipič, kmet iz Bodovelj pri Škofji Loki. Na Loškem so zdravilcu ali padarju rekli ‘šurovc’. Po letu 1975 smo našli še nekaj prepisov, zadnjega v letošnjem januarju. Najimenitnejše rokopisne bukve na Loškem so Rohotnikove iz leta 1828. Večina prepisovalcev je neznanih, saj se v bukvah niso podpisali, razen redkih, večkrat pa je zapisana letnica nastanka prepisa. Za čas nastanka je pomembno, če je rokopis napisan v bohoričici ali gajici. Za raziskovalca pa je zanimiva tudi pot do mesta, kjer se rokopisi nahajajo zdaj. Ko je v Dolenčicah pod Javorji v Poljanski dolini avgusta 1971 pogorela hiša Par Mih, so ob ocenjevanju škode odkrili padarske bukve pri Kočarju, najbližjem sosedu pogorelca (Kočar Jaka Rant je bil zdravilec). Kočarjevi ne vedo, če je bukve kupil ali dobil. Pomembno je, da je z njegovo pomočjo dragocena ljudsko-medicinska knjiga prispela v NUK.

dr. Samo Kreft

Slovenske zdravilne rastline med ljudsko in uradno medicino

Zdravilne rastline ljudje uporabljajo še iz časov, ko medicina kot veda še ni obstajala. Zdravile rastline so bile tudi glavni temelj uradne medicine pretežni del njene zgodovine, vse do začetka 20. stoletja, ko se je večina zdravilnih rastlin umaknila iz uradne medicine. Tudi način uporabe zdravilnih rastlin v ljudski in uradni medicini se je vse bolj razlikoval. Kljub temu pa še danes ta dva načina uporabe ostajata povezana, kot dva pola iste osi in črpata modrosti drug od drugega. Nekatera zdravila so že pred stoletji ali pred kratkim razvili na temeljih znanj ljudske medicine. Taka je npr. acetilsalicilna kislina proti glavobolu ali artemizinin proti malariji. Po drugi strani pa tudi ljudska medicina ne temelji samo na starodavnih znanjih, ampak s pridom vključuje tudi nekatera sodobna znanstvena dognanja, še posebno, ko gre za varnost ljudi. Kljub tej soodvisnosti med ljudsko in uradno medicino, lahko med njima opazimo tudi neka vrste rivalstvo. Naj to predavanje prispeva k večjemu medsebojnemu spoštovanju teh dveh polov medicine.

Jožica Bajc Pivec

Moje zdravilne rastline in pomoč iz domače lekarne

Izguba redne zaposlitve je botrovala temu, da je moj hobi postal poslovni izziv. Moj učitelj, mentor in vzornik je mag. Jože Kukman, ki je dolga leta sodeloval s patrom Simonom Ašičem v samostanu Stična in tudi po njegovi smrti nadaljeval njegovo delo. Znanje o zeliščarstvu se je skozi zgodovino v veliki meri ohranjalo v samostanih, kjer se je eden od patrov ukvarjal z zdravilnimi zelišči za potrebe samostanskega osebja kot tudi okoliških prebivalcev. Ljudje v okolici Stične se še danes spomnijo patra Simona, ki je po okoliških travnikih s košaro v roki nabiral zdravilne zeli. Tudi moji zeliščarski začetki so bili s knjižico Domača lekarna, Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč patra Simona Ašiča. Velik del znanja sem dobila od sorodnikov, sosedov, sodelavk in mentorice Stanke Pečarič, ki mi je za ‘boglonaj’ dala vse znanje, ki ga je zbrala skozi dolga desetletja. Zato tudi sama z veseljem delim recepte in znanje naprej. Trdno sem prepričana, da je znanje, ki se ljubosumno skriva samo v eni glavi, brez vrednosti. Šele ko ga podeliš, se oplemeniti in pridobi na vrednosti. Prepričana sem, da je to znanje veliko narodno bogastvo, ki ga je potrebno ohranjati in negovati, da ne gre v pozabo.

Mojca Ramovš

Etnobotanično izročilo in varstvo kulturne dediščine – primeri dobre prakse

Člani Zavoda Rožlin predstavljajo primere dobrih praks – projekte, ki se opirajo na etnobotanično izročilo in varstvo kulturne dediščine, s čimer jo aplicirajo v sodobni čas in ji dajejo nov pomen. Pri svojem delovanju črpajo ideje iz kulturne identitete pokrajine in ljudi, ki so potencial za razvoj podeželja. Poleg ključnih projektov predstavljajo povezovanje zavoda z etnobotaniko; od ideje in zanimanja za zeliščarstvo, botaniko in dediščino do realizacije konkretnih projektov. Gostja Bogdana Herman z glasbeno-pripovedovalskim nastopom predstavlja povezovanje botanike in kulture, Klemen Šavs produkte, ki so nastali skupaj s projekti, Maja Gregorčič pa organizacijo projektov, njihovo promocijo in financiranje. Pri tem ne smemo pozabiti vizije, s katero je ustanoviteljica Zavoda Rožlin Liljana Jantol Weber začrtala njegovo pot: »Zavod Rožlin skuša negovati tradicionalno, vedno seveda z noto, da ne pozabimo kdo smo, kaj smo in kaj raste okrog nas.«

Katarina Oblak

Tradicionalna zeliščna medicina in zakonodaja v Sloveniji

V pretekli etnološki misli je bilo raziskovanje uporabe zdravilnih zelišč in zdravljenja večinoma v okviru ljudske kulture, kar je bil sinonim za kmečko prebivalstvo. Danes v medicinski antropologiji tradicionalne zeliščarske prakse raziskujemo v okviru različnih medicin – tradicionalnih, komplementarnih, alternativnih. Čeravno je bilo zeliščarstvo v Sloveniji vedno prisotno, pa lahko od 70–ih let 20. stoletja naprej sledimo njegovi vse večji popularizaciji. Vse bolj so se začeli množiti izdelki za zdravljenje iz različnih nekonvencionalnih medicin. Po letu 2000 je postal svetovni trg preplavljen s tovrstnimi izdelki, v Sloveniji pa se je povečalo število zeliščaric in zeliščarjev ter njihovih izdelkov, kakor tudi uporabnikov teh izdelkov. Vedno večja proizvodnja in trgovina s temi izdelki, je pomenila vedno manjši nadzor nad njimi, zato je Evropska unija (EU) izdala vrsto zakonodajnih aktov, ki naj bi to področje urejali in vzpostavili nadzor, ki bi poskrbel za poenotenje evropskega gospodarskega trga, hkrati pa za varovanje uporabnikov. Pričujoči prispevek prikazuje, kako zakonodaja EU vpliva na uporabo zelišč v tradicionalnih zeliščarskih praksah v Sloveniji.

Rachel Budde

Ljudska medicina v ameriški etnobotanični literaturi in praksi

Zdravljenje z zelišči je dinamičen in kompleksen odnos med človekovo dobrobitjo in rastlinskimi učinkovinami (fitokemijo). Pod vplivom mentorice, ameriške etnobotaničarke Kathleen Harrison, je zanimanje za zdravilne rastline pri Rachel Budde preseglo iskanje primernega zdravila za posamezno bolezen. V času ekološke krize se najprej pojavila potreba po zdravljenju odnosa med ljudmi in okoljem. Zeliščno zdravilstvo je način, kako znova videti našo prvobitno povezanost z rastlinskim svetom. Naši predniki so gojili različne odtenke odnosa z okoljem, kar je vodilo v izvirno in visoko razvito rabo rastlin. V sodobni ameriški kulturi ob številnih tradicionalnih veščinah in znanjih tudi zeliščarstvo pridobiva na popularnosti. Američane znova nagovarja pristen stik s seboj in svetom, ki sega globlje od prehransko pomanjkljive identitete potrošnika. Nekatera vizionarska rastlinska zdravila so se na zahodu, povsem iztrgana od izvirnih ritualov in okolja, že dodobra uveljavila. Ne glede na pozitivne ali negativne ocene rabe teh psihoaktivnih rastlin, so ta sedaj tu, in to nam na različne načine sporoča dejstvo o nesporni Enosti z okoljem. Trenutni projekt Rachel Budde je raziskovanje tradicionalne rabe rastlinskih zdravil v njeni, po izvoru slovenski, družini in v slovenski kulturi nasploh. V Mehiki se je usposabljala tudi za integracijo psihedeličnih izkušenj in rabe gob v te namene. Je lastnica podjetja Fat and the Moon za izdelavo zeliščnih izdelkov za nego telesa.

Matej Tonejec

Predstavitev zeliščarske zgodbe z Jezerskega

Biolog, ki so ga od nekdaj bolj zanimale rastline kot živali, po koncu študija ni našel službe, zato se nekega dne odloči in stopi na negotovo podjetniško pot – najame njivo, uredi sušilnico zelišč, posadi prve rastline in prične s prodajo izdelkov ter ‘zdravljenjem rastlinske slepote’. Vendar romantična podoba zeliščarstva rahlo zbledi, ko se pojavijo mesečne položnice. Kako s parom rok zaslužiti dovolj za preživetje in razvoj podjetja? Je zeliščarstvo lahko možnost in priložnost tudi za mlade Kosobrine in Pehte, da v tem napornem, a lepem poklicu vidijo svojo prihodnost?