Tistega dne smo se štirje ljudje odpravili k najbolj opevani reki v najlepšo dolino na svetu. Od korit pri Soči smo se dvignili na pobočne uravnave visoko nad dolino Trento. Na soncu nastavljeni gorski polici, ki ponuja pogled na Triglavsko pogorje in Vrsnik pod njo, je bila v davnih časih pašna naselbina Lemovje, vrharjenje in vriskanje sta tukaj doma! V kraljestvu Zlatoroga se že stoletja menjavata dan in noč – dan, s soncem obsijan, je čas za bele žene, noč prinese svojo moč, obrne pete in prinese strašne tete krivopete. V divjem gozdu so se k človeku nastanile, ga vodile in bodrile, zdaj dajale, zdaj jemale, ene učile, druge grozile, vsi skupaj pa so k Stvarstvu molili, ko so čuvali gorske zaklade v kraljestvu Zlatoroga. Trentarji so od nekdaj zahajali v visokogorje – prišli so prvi pionirji, bili rudarji, gorski vodiči in ovac goniči, pastirji, sirarji in gozdarji, divji lovci, vsi po vrsti kruhoborci. To so bili časi, ko so Trentarji še govorili v skrivni govorici in svoje ovce šteli s ‘cahni’. Ljudje so odšli, bele žene so za večno ostale … Nad opustelimi hišami se pod belimi stenami visokih gora razrašča začaran bukov gozd – bukovje. Hecne so, te gospe bukve prelestne, kot bi stare babe od norosti zaplesale! Po kraljestvu nas je Bela žena vodila, svoj prelepi svet razkrila – njen svet je arhaičen, njen svet je eteričen, da bi ne mogel bit’ lepši!

© Vilasta

Please follow and like us:
Instagram
Twitter
Visit Us
Follow Me