Volčja češnja (Atropa belladonna)

Volčja češnja(Atropa belladonna), volčja črešnja ali paskvica,je med najbolj strupenimi rastlinami pri nas. Rastlina iz družine razhudnikov vsebuje strupena alkaloida atropin in skopolamin, ki v prevelikem odmerku lahko povzročita smrt zaradi blokade dihanja. Uporaba volčje češnje je znana že iz antike. Znanstveno ime rastline ‘belladonna’ (lepa ženska) kaže na to, da so si nekoč ženske sok iz jagod volčje češnje kapljale v oči, kar je povzročilo razširitev zenic, ženske oči pa so po tedanjem prepričanju postale lepše in privlačnejše.

V srednjem veku je bila volčja češnja med najpogostejšimi sestavinami za izdelavo čarovniških mazil. V srednjeveških kronikah je zapisanih nemalo primerov, ko so se ženske dobile na skrivnem čarovniškem sestanku, kjer so najprej spile neki napitek, potem pa so se slekle in namazale s čarovniško mastjo, ki je vsebovala halucinogene rastline. Med simptomi tega delovanja so začasna izguba spomina ter prividi in občutki letenja, omamljenost pa je spremljala divja razuzdanost. Ljudsko izročilo je polno primerov o tem, kako so čarovnice letele na Slivnico in Klek, nekaj pa jih je v 17. stoletju zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor. Ženske, ki so se z nastopom krščanstva tako ali drugače upirale cerkvenim zahtevam, so zlasti v času inkvizicije med 12. in 18. stoletjem preganjali, če so jih razglasili za čarovnice, pa tudi žive zažgali.

V ljudskem zdravilstvu so volčjo češnjo uporabljali zelo previdno, največkrat kot kadilo zoper astmo in druge bolezni pri ljudeh in živini. Kot izvemo iz knjige slovenskega botanika Martina Cilenška (Naše škodljive rastline v podobi in besedi, 1892) pa so se pri tem nemalokrat zgodile tudi hude zastrupitve, ki so se končale s smrtjo, pri drugih pa z večno blaznostjo – od tod ljudsko ime norica za volčjo češnjo. Cilenšek opiše naslednjo zgodbo, tokrat s srečnim izidom: »Neka 39-letna gospa si je vštrknila zavoljo trebušnih bolečin večkrat obare od volčje črešnje, in sicer od listov. Dokler si je to obaro sama pripravljala, bilo je vse dobro, ker je jemala le malo nevarnega zelišča. Nekega večera pa jo je oskrbela dekla in jo gotovo naredila premočno, ker so ji kmalu odpovedale noge in postale polagoma tako slabe, kakor bi ji ohromele. Glava je ni bolela, toda postala je topoumna, in polastilo se je je neko nagnjenje kakor majhnih otrok, kadar jim rijejo prvi zobje iz dlesna. Punčice so se ji razširile, po čeljustih jo je lomil krč, in zavednost jo je zapustila. Dasi tudi so poklicali zdravnika, vendar se je njena bolezen obrnila na slabo. Njena koža je postala mrzla, srce ji je bilo naglo, dihala pa je počasi. Proti jutru je jela zmedeno govoriti in s prsti gibati, kakor da bi pobirala kako drobno stvarico. Polagoma ji je odlegalo, in ko je preteklo 34 ur, skrčile so se tudi punčice, in bila je ozdravljena.«

© Vilasta

Please follow and like us:
Instagram
Twitter
Visit Us
Follow Me