Na deževen dan, ko so bila nebeška vrata v svet nevidnih duhov na široko odprta, smo se počasi in potihoma odpravili v skrivnostni svet Zakojške grape. Po ozkih zapuščenih stezicah smo se prebili do samotne kmetije ‘U Wasaj’. Ime v rovtarsko-cerkljanskem narečju pove, da domačija leži v osoji. Na poti smo preskakovali tolmune in potoke, slapišča in podrta drevesa ter se vzpenjali v Nebesa. Z vsakim korakom globlje v odročnost, smo jim bili bliže. Tu so nekdaj živeli naši kleni predniki in ko doumeš, kako so v tej odročnosti in strmini obdelovali polja, krčili gozd, za mline in žage pa izkoriščali vodno silo hudourniškega potoka Poreznica, ti zastane dih. V Zakojški grapi je pet samotnih domačij. Ljudje so odšli, a so vse pustili tako, kot da se vsak hip vrnejo. Vez je namreč ostala. Divja in neokrnjena Zakojška grapa pod mogočnim Poreznom je namreč starodavno domovanje duhov narave in naj tako tudi ostane.
