Klic divjine! Ko pokliče, pokliče! Silvanus in Vilasta se odpodiva čez Cerkljanske hribe, iz Zakojce čez Bukovo in v Baško grapo ter nato po stranskem pritoku Koritnice vse do sončnega zatrepa doline, kjer sta na udobni uravnavi kot v materino naročje položeni dve čudoviti vasici: Rut in Grant. V Rutu je stoletna vaška lipa, ki ji pokloniva prvi pozdrav. Praznik je, dan državnosti! Ozrem se v venec belih bohinjskih gora, ki se v oblem loku pne nad vasicama. Po prisojnih pobočjih mogočne Rodice in skrivnostnega Jehlca ali Špičaste kupe se bohotno razrašča Grantarski in Rutarski gozd. V njem so si v skalnem pobočju svoj dom poiskala mnoga nenavadna drevesa: krepuniki, ki so stik z zemljo poiskali skozi skalne razpoke, viharniki, ki skrivenčeni pričajo o neštetih stoletnih bojih z vetrom in gromom, drevesa z nenavadnimi izrastki, bulami in luknjami, blistava drevesa, objeta drevesa in druga sveta drevesa – vsi bratje med seboj! Tako kleni in trdoživi so bili tudi prvotni prebivalci teh odročnih vasi, ki so svoj duhovni pečat zapustili za večno vtisnjen v krajini. Narava in človek, ki sobivata tako skladno, da današnjemu človeku zastane dih. Rahločutno sem opazovala podobe prostora in občutila njegovo svetost, občudovala sem silhuete začarane krajine in ta je imela svojo starodavno govorico … sonce se je počasi spuščalo z obzorja, zavel je hladen gorski vetrc in takrat se je v gozdno pobočje ulegla Bela žena. Kakor da gre k počitku. Naravnost darežljivo in prav nič sramežljivo je odprla zaklad in zaupala svoje skrivnosti. Bela žena mi je prišla nasproti in padli sva si v objem! Ona pozna Skrivnosti … Čarobnost Baške grape je njena starožitnost, ki je blaženost za ves živi rod … Ta Svet je moj Dom, moja Imovina – Moja Domovina!
