Lipa (Tilia) je košato listopadno drevo zmernotoplega pasu iz družine lipovk, v kateri je znanih okoli 40 vrst. Drevo s srčastimi listi in dišečimi cvetovi zraste do 30 metrov visoko in doseže častitljivo starost, celo do 1200 let. V Sloveniji uspevata dve vrsti: navadna ali velikolistna lipa (Tilia grandifolia) in lipovec ali malolistna lipa (Tilia cordata). Drevo postane simbol narodovega življenja, kadar to za ljudstvo predstavlja vir blaginje, zdravja in veselega razpoloženja. V bajeslovju in zgodovini slovenskega naroda je lipa tista, ki ima značaj drevesa življenja in zato narodovega prebujenja. Med mnogimi srednjeevropskimi drevesi je prav lipa najbolj zdravilna in dišeča, obenem pa tako mogočna, da razteza veje daleč v Nebo, ki človeku že od najstarejših časov predstavlja neskončno, nadzemeljsko in nadnaravno. Antično bajeslovje je mitološka izročila o lipi razkrilo v bajki o kentavru Keironu, ki je bil sin Kronosa (Čas) in Filire (Lipa). Keiron je po očetu podedoval svojo nrav, po materi pa štiri svojstva, na katere naletimo v mitološkem izročilu o lipi; to so zdravje, modrost, vzgoja inglasba. Duhovno simboliko o lipi so mnogi avtorji povezali s teorijami o izvoru Slovencev, kjer lipa priča o slovenski starožitnosti. V mitološkem izročilu srednjeevropskega prostora, kjer so nekoč živeli Veneti, predniki Slovencev s starodavnim jezikom in kulturo, lipa nastopa kot sveto drevo, drevo večnega življenja, drevo zdravja, sodno drevo, drevo zmage, drevo rodovitnosti in kot družabno drevo.
Po ljudskem verovanju so lipi pripisovali številne magične in zdravilne lastnosti; lipa naj bi varovala pred strelo in nevihto, zlimi duhovi in čarovnijami. Nekoč na Slovenskem ni bilo gradu, cerkve, vasi, trga ali mesta, kjer ne bi rastla lipa. Kot središče vasi je nudila senco in zatočišče, zato so se pod njeno krošnjo zbirali vaški očetje, starešine, modrijani in junaki. Vse do 19. stoletja je slovenski človek v spominu in veri ohranjal lipo kot drevo življenja, ta pa je ljudem nudila mnoge tuzemske koristi; lipovo cvetje so uporabljali za čaj, ki pospešuje potenje čisti kri in krepi odpornost, iz lipovega lesa so pridobivali oglje, ki so ga posipali po ranah ljudi in živine in ga uporabljali kot čistilo za zobe, iz drevesnega lubja so izdelovali ličje, iz katerega so pletli pastirske plašče, iz mehkega lipovega lesa so izdelovali božje podobe ali malike (kot se je ohranilo v ljudskem reku ‘stoji kot lipov bog’), kuhinjski pribor, cokle, igrače in še marsikaj. Ljudske pesmi in plesi o lipi razkrivajo srečevanja med mladimi, njihovo vstopanje v svet odraslih in prva ljubezenska doživetja. O tem priča starodavni običaj na Koroškem, znameniti ‘rej pod lipo’, tudi ‘visoki rej’, ki ima vse značilnosti obrednega (iniciacijskega) plesa uvajanja mladih v družbo odraslih. Lipo, ki je bila naravno središče obreda, so oklestili tako, da so iz njene krošnje napravili ‘krone’; v prvi so naredili oder za ples, godci pa so sedeli v drugi kroni. Znameniti rej pod lipo je izraz veselja, sproščenosti, življenjske moči in zdravja za vso skupnost.
Lipa na vasi je bila središče družabnega življenja. Pod njo so se vršila tudi vaška zborovanja, ki jim je načeloval župan s svojo dvanajstijo (12 vaških starešin), na katerih so se posvetovali o srenjskih zadevah. Simbolizem števila 12 razkriva nespremenljivost Resnice in božjo obljubo. Že v času Karantanije so vaški zbori in pravde pod lipo dobile pravno obliko, s tem pa tudi socialna zgradba slovenske vasi in slovenski narod, katerega zgodnja identiteta je bila v zgodovini zanikana zaradi protislovenskih ideologij. Ljudski zbori in pravde pod lipo so bile del starega državnega prava Karantanije, ki ga zgodovinski viri imenujejo »institutio Sclavenica« oziroma slovensko pravo, in so se kot polnopravni ljudski parlament ohranile do 16. stoletja. Lipa v primeru vaških zborov nastopa kot sodno drevo, ki priča o deljenju pravice v imenu božjega. Od 12. stoletja dalje se je lipa pojavljala tudi v viteški heraldiki, kjer je simbolizirala božji značaj oblasti. Lipa kot mistično in sodno drevo je še ves srednji vek pričala o božjih lastnostih in zemeljskih vrednotah kot so Pravica, Resnica in Življenje, kar se je podzavestno ohranjalo v čustvovanju ljudi še dolga stoletja.
Krščanstvo je lipo posvetilo Materi božji, najsilnejši osebnosti življenja in materinstva. Lipa se pojavlja kot simbol povezanosti med Nebom in Zemljo, kot je Marija simbolična vez med božjim in človeškim, ki se s Kristusom spaja v simbol odrešenja.
V mnogih srednjeevropskih izročilih je prisotno pričevanje, da bo pod lipo rojen osvoboditelj sveta, ki bo prinesel mir, kar se sklada z motivom in poslanstvom Kralja Matjaža. Lipa je simbolno povezana s slovenskim narodnim junakom Kraljem Matjažem, poznavalci ljudskega izročila pa so si na jasnem, da gre za zgodovinsko osebnost okoli katere je ljudstvo spletalo različne zgodbe. Kralj Matjaž je bil v zavesti Slovencev tako simbolična osebnost, da ga tuje ideologije, ki so imele za cilj kulturni in idejni razkroj slovenstva niso pustile pri miru, zato so ga pod krinko znanstvenih razlag razglasile za izposojenega. Zgodovinsko ozadje ljudskih zgodb je stiska slovenskega naroda, ki je bil ob turških vpadih v 15. in 16. stoletju prepuščen samemu sebi. Ljudske pesmi o pravljičnem junaku Kralju Matjažu, ki je bil sicer preprost kmečki fant sposoben globokih mističnih izkušenj, naposled razkrijejo, da Kralj Matjaž pravzaprav pooseblja slovenski narod in njegovo zgodovino, lipa, ki bo opojno zadišala, ko se bo zbudil osvoboditelj, pa simbolizira duh slovenstva.
Idilična podoba slovenske krajine je z lipo dovršena kot prispodoba življenjskega, snovnega in duhovnega, prostora slovenskega človeka, kjer že dolga stoletja opravlja svojo molitev in kjer najde svoj mir. Simbol lipe v slovenskem ljudskem izročilu kaže na visoko kulturno in duhovno raven slovenskega človeka, njegovo mistiko, življenjski smisel, pesniška izražanja, globoka doživetja, vse do končne vizije zmage miru in pravice. Vse to je povsem nekaj drugega kot hlapčevska osebnost, ki so jo slovenskemu narodu vsiljevale tuje ideologije, s tem pa so popačile zgodovinsko podobo Slovencev, njihove moralne, kulturne in delovne vrednote, ki jih je oblikovalo slovenstvo v stoletjih svojega razvoja. Simbol lipe razkriva, da obstaja tudi drugačna podoba slovenskega naroda, kjer ljudje ne občutijo slovenstva kot ideološkega bremena, temveč kot resnično vrednoto.
Povzeto po:
Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta (2015, ponatis 2021)
Najevska lipa (Foto: Vlasta Mlakar)
Najstarejša lipa v Sloveniji je stara krepko čez 700 let. Po ljudskem izročilu se je na Najevnikovi kmetiji v eno mogočno drevo zraslo 12 lip. Leta 1991 je bilo pod Najevsko lipo prvo srečanje slovenskih državnikov, leta 2004 pa so jo razglasili na naravno vrednoto državnega pomena.
