Omelovke rastejo kot zajedavke na krošnjah starih dreves. Navadno ohmelje (Loranthus europaeus), ki so mu ponekod rekli ‘rumena omela’, raste kot zajedavka le na starih hrastih in kostanjih, bela omela (Viscum album) pa na različnih listavcih, zlasti na starem sadnem drevju. Jeseni, ko so jate ptic selivk preletale našo deželo, so ptičji lovci ali ptičarji nastavljali različne pasti, največ ptičev pa je končalo na limanicah. Ptičarji so iz jagod bele omele, ki vsebujejo lepljivo sluz, kuhali nekakšno lepilo. To lepilo so nanašali na paličice, ki so jih uporabljali kot limanice pri lovu na ptiče, kar kažejo tudi ljudska imena tičji lepek, ptičje kleje, ptičji lim ali lepek za belo omelo. Limanice so pričvrstili na razvejene rogovile kot past, na katero se je prilepila ptica, ali pa so jih nastavljali na bližnja drevesa in grme. Od tod izvira tudi ljudski rek, da se kdo ‘ujame na limanice’. Ptičarji so vedeli, da so uporabne jagode tistih ‘belih omel’, katerim listje pozimi odpade in imajo rumene jagode, ker pa navadnega ohmelja niso vedno našli, so poskušali tudi z jagodami bele omele. Navadno ohmelje ima rumene jagode, ki so v primerjavi z belimi jagodami bele omele veliko bolj sočne in lepljive in zato primernejše za ptičje lepilo. Poleg tega posušeno semenje bele omele postane krhko, plodno meso jagod navadnega ohmelja pa ostane lepljivo tudi, ko ga posušimo. Čeprav je botanična stroka že v 19. stoletju razločevala obe rastlini, je zanimivo, da tudi slovenski botanik Martin Cilenšek pravi, da so lepilo za ptičji lov kuhali iz bele omele, ki so ji v ljudski govorici rekli kar ‘lim’, enako pa je bilo tudi ljudsko ime za navadno ohmelje. Zamenjava rastlin med ljudstvom, ki ni imelo strokovnega botaničnega znanja, je manj presenetljiva, če povemo, da sta obe rastlini iz družine omelovk in sta torej v bližnjem botaničnem sorodu. Ptičarji so nabirali jagode omelovk jeseni, ko so do mehkega dozorele. Iz njih so skuhali klej za ptičje limanice, kar pa ni bilo prav lahko opravilo. Nabrane jagode so dali v večji lonec, jih zmečkali in zalili z vodo. Med dolgotrajnim kuhanjem so lepljivo zmes ves čas mešali ter odstranjevali semena in ovojnice jagodastih plodov. Ptičji lim je bil kuhan, ko je postal dovolj gost, da se je navijal okoli palice, s katero so mešali, seveda pa so morali paziti, da se zmes ni prismodila. Ko je bilo lepilo kuhano, so ga oprali v tekoči vodi, da so odstranili še zadnje primesi, semena in zunanje lupine jagod. Ptičarji so lim zato najraje kuhali ob kakšnem potoku, kjer so ga po kuhanju lahko tudi spirali. Po pranju so dobili gosto maso zelenkaste barve in značilnega vonja, ki so jo stisnili v kepo in navadno shranjevali kar v vodi ali v zaprti posodi, da se ni izsušila. Pred uporabo so maso zmešali z lanenim oljem, da je nastala primerno gosta lepljiva snov – ptičji lim. Ob večjem mrazu so morali dodati več lanenega olja, da je bila zmes primerno mazljiva, ob toplem vremenu pa manj, sicer je ptičji lim kapljal. Danes je lov na limanice zakonsko prepovedan. Zanimivo pa je, da se omelovke razmnožujejo prav s pomočjo ptičev, ki uživajo njegove jagode in nato raznašajo semenje s svojimi iztrebki. Vrstno ime ptiča cararja (Turdus viscivorus), ki je glavni uživalec omelovk, je omeložer.
(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015, 2021)
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
