Mangart, domačini mu rečejo Mangrt, je v pojavi in postavi zelo posebna gora. Mangart je mitska in simbolna gora. Mangart je Gora Velikan. Medtem ko druge velikane okrog sebe pozdravlja, se z rameni na Kotovo Špico in naprej na Veliko Ponco naslanja, na drugo stran se na Veliki Grintavec opira, ko vse te gorske zaklade čuva in varuje z budnimi očmi in pri tem ne skopari s svojimi močmi. Ob njegovi levi nogi sta smaragdna Mangartska jezerca, ob njegovem desnem stopalu pa leži večje Rabeljsko jezero. V njih si žejo teši in svoje divje lice ogleduje, včasih tudi gozdne vile zapeljuje. Ampak zares divje je šele to, kar se z Velikana pne v Nebo. Široka pleča – čez njih se vije naša najvišja visokogorska cesta vse do sedla – izbokle in prepokle skalne grudi, z ruševjem čez in čez poraščen stas, na vrhu glave pa nič, le gladek obraz. Ko tako stojiš na vrhu Velikanove glave, zreš po pečini navzdol, zreš v nebo in vse je lepo! Pa zaznaš, da obstaja tudi tvoja glava in njena spremljava. Čakaš, da pride praznina in z njo milina, stanje, ko brez misli obsediš in visoko v nebo poletiš – k svobodi planinskega orla. Veter v obraz – v moj obraz in v obraz Velikana. Dve bitji, dva obraza, eno srce! Hvala Mangart za sprejem in pogumen objem!
© Vilasta
