Navadna kalužnica (Caltha palustris) iz družine zlatičevk, ki ji po drugih krajih naše domovine pravijo tudi jurjevka, šenčurka, kurešnica, vodna zlatica in paludnica, je vsakomur znana pomladanska rastlina – tedaj je namreč v najlepšem razcvetu, četudi se v gorskih zatišjih obdrži še mnogo dlje v leto. Doma je, kot ime namiguje, pri luži oziroma povsod tam, kjer voda močno napaja zemljo. Bujno raste ob potokih, mlakužah in jarkih ter po močvirnih travnikih. Zelo rada se naseli okoli studenca in spremlja žuboreče valčke vse do reke. Kalužnica ima v zemlji namreč kratko, a močno in z dolgimi, vlaknom podobnimi, koreninami obdano koreniko, s katero žejno srka vodo, ki jo čez vse obožuje. Njena povoščena listna ploskev je srčasta, kot bi hotela povedati, kako srečna ob vodi da je, nadzemeljsko steblo, ki se dvigne precej v zrak, pa je močno razvejano na več vrhov, po katerih je razvrščeno živorumeno cvetje. Veliki in zvezdasto razprostrti cvetovi kričijo od svojega rumenila kot bi tekmovali s samim soncem. Cvetovi so blago dehteči in privabljajo mnoge opraševalce, med njimi zlasti drobne hrošče in vešče. V Sloveniji splošno razširjena kalužnica pa je kljub svojemu lepotnemu privlaku strupena rastlina. Pri občutljivih ljudeh lahko že stik z njenim rastlinskim sokom izzove alergijsko kožno reakcijo. Vsi deli rastline, posebno pa podzemeljski, so neprijetnega, ostrega in grenkega okusa. Kljub temu domače živali rade pomulijo mlado zelišče, ki pa jim ne škoduje, prav tako tudi posušeno ne. Starejša, dozorela zel pa pri živalih povzroča krvavo močo. Po nekaterih krajih so nekoč nabirali cvetne popke, jih namakali v kisu in potem uživali v omaki. Četudi jim ocet vzame nekaj škodljive moči, je še vedno nevarnost, da vam rastlina vzame življenjskih moči. Slovenski botanik Martin Cilenšek je opisal dogodek, ki je doletel družino, ki si je iskala živeža po hosti: »Neka družina, ki si ni mogla vsakdanjega kruha lahko preskrbeti, pripravljala si je večkrat jedi od raznih presnih rastlin. Ker nekega dne ni bilo drugega dobiti, použila je za kosilo kalužnico. Črez pol ure so vsi zboleli; grizlo jih je po želodcu, sililo jih na bljuvanje, bolela jih je glava, in čudno jim je donelo po ušesih; nazadnje se jim je zapirala še voda in driska je hudo pritiskala. Drugega dne jim je postala koža, zlasti po obrazu, vodenična, in tretjega dne so jih mučili mehurčki, ki so se pa kmalu posušili. Zdravniška pomoč jim je povrnila zdravje.« Je že tako kot je, še danes pa ena resnica velja čez vse: »Rastline vsebujejo tako zdravilne snovi kot tudi hude strupe, vsekakor pa imajo neskončno moč za blagor in srečo človeštva.« Značajno misel je ob koncu 19. stoletja zapisal slovenski botanik Ivan Tušek.
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
