Navadni brin (Juniperus communis), brina ali brinje, je bil nekoč v ljudski medicini na vrhu seznama zdravilnih rastlin, saj so ga rabili pri zdravljenju več kot sto različnih bolezni. Brin je bil cenjen od najstarejših časov, v prehrani se uporablja aromatične jagode, v zdravilstvu pa vse dele rastline. Jagode so uživali sveže, posušene, zmečkane, namočene v žganju ali olju, iz njih so pripravljali mazilo, kuhali kompote, s pripravki pa so zdravili astmo, migreno, revmo, žolč, jetra in želodec. Žvečenje jagod je veljalo za najboljše zdravilo proti vsem okužbam; v srednjem veku so priporočali žvečenje jagod celo proti kugi. Za odlično domače zdravilo proti driski so veljale v žganju namočene jagode. Zelene zmečkane jagode so polagali na čelo pri glavobolu ali pa so jih kuhali na masti in mazilo uporabljali pri srbečici, lišajih, oteklinah in čirih, tudi pri živini. Dim jagod in vršičkov so vdihovali pri zobobolu in boleznih dihal, pa tudi za razkuževanje oblek in prostorov. Iz jagod so kuhali žganje (brinjevec), ki velja za najboljše domače želodčno zdravilo; ob bolečem mesečnem perilu so ga pile tudi ženske. Brinovo olje, ki je nastalo pri žganjekuhi, so uporabljali za vtiranje pri revmi in išiasu. Brin so uporabljali tudi v ljudskem živinozdravstvu. Mlade vršičke so dajali konjem med krmo zoper golšavost, zavretek iz jagod pa so uporabljali zoper črevesne krče in za pospešitev izločanja urina. Zoper črevesne krče so konjem dajali kruh, namočen v žganje, zmečkane jagode, zmešane z maslom, pa so dajali živini med krmo, kadar je bila neješča. Kadar je razsajala živinska kuga, so hleve večkrat na dan okadili z gorečimi vejami in jagodami, kajenje hlevov in živine z brinjem pa je bil nekoč najpogostejši način čarovnega zdravljenja. Našim prednikov je brin pomenil sveti les, ki so ga kadili za obrambo pred zlimi silami. Brin so uporabljali v vsakdanjiku in prazniku, od pomadi do zime, od rojstva do smrti. Zimzelena rastlina je bila obvezna sestavina cvetnonedeljskega snopa, ki so ga shranili in uporabili za obrambno čaranje med letom. Na kresni ogenj so za zaščito pred zlimi silami obvezno polagali brinje. Na predvečer vseh vernih duš je bila splošno razširjena navada, da so hišo okadili z brinjem, saj so verjeli, da dušam dim dobro dene, obredno sežiganje brinja, ki sega v starodavno dobo, pa je bilo v navadi tudi na božični večer. Brin je bil nekoč nepogrešljiv ob človekovi zadnji uri. Ob bolnikovi postelji so ga zažigali, da bi njegova obrambna moč pregnala vse čare in uroke, ki so povzročili bolezen. Nekoč je bila navada, da so mrliča kropili z brinjevo vejico, kar naj bi odgnalo hudiča, ki je prežal na pokojnikovo dušo. Brin je imel po ljudskem verovanju posebno čarovno moč, ki je varovala pred vsemi zlimi duhovi. Obredno kajenje so opravljali tudi za blagoslov doma na posebne dni v letuali pred začetkom poljskih del kot prošnjo za božjo naklonjenost, srečo in dober pridelek.
(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015)
