Hlevni Vrh je majhno, a po površini razpotegnjeno, naselje samotnih domačij, ki so raztresene po planotasti uravnavi Rovtarskega hribovja, tik pod Vrhom Svetih Treh Kraljev, njegove najvišje vzpetine. Hribovit predalpski svet je narave preplet, ki z jugom dobiva vse bolj zakraseli značaj. Obla slemena, griči in brda, vmes pa grapaste doline, so v poznem srednjem veku semkaj privabili gruntarje in kajžarje, mlinarje, gozdarje, pastirje in hlevarje in vseh sort gostače. Tako po virih, življenje je šlo svojo pot. Rovtarji so krčili gozdove, na rovtih ali krčevinah pa sejali polja in pasli živino. Na to zgovorno namiguje že ime naselja, ki kaže na prvotno ozemeljsko rabo. Semkaj so namreč gonili živino od blizu in daleč ter zanjo postavili hleve. Ljudsko izročilo je skopo, življenje nikoli. Novoselci so tudi molili – v cerkvi sv. Nikolaja, ki so jo leta 1904 opisali takole: »Zidana je prav lično na gričku v renesanskem slogu pravilno, kar se ne more reči o farni cerkvi. Tudi se trdi, da je starejša od farne in da so nje gospodje iz Javorja po čolnih se vozili sem maševat, ko je baje v Račevi, kakor že omenjeno, še jezero stalo in ljudje hočejo vedeti, da se je pred nekaj leti še videla blizu cerkve rinka, kamor so čoln pripenjali«.
Danes v teh koncih vse molči. V cerkvi slika Štefana Šubica z naslovom Betlehemski umor, pod cerkvijo grobnica.
© Vilasta
