Navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) je cvetoča zel, ki uspeva v bukovih gozdovih po vsej Sloveniji. Prepoznamo jo po rožnati barvi cvetov, iz katerih veje omamno dišeč vonj. Listi in cvetovi poženejo iz ploščatega podzemnega gomolja krompirjaste oblike. Usnjati listi imajo srčasto obliko, na zgornji strani so zeleni in okrašeni z srebrnim vzorcem, na spodnji strani pa so rdečkasto-vijolični. Iznad listov se dvigajo rožna ti cvetovi s povešeno glavico in nazaj privihanimi venčnimi listi. Ljubki cvetovi resda niso škodljivi, a pod površjem ima rastlina gomoljasto koreniko, ki je zunaj rjava, znotraj pa bela; po njej je ciklama dobila ljudsko ime ‘krvavi lisec’, kar naj bi dalo človeku vedeti, da sta včasih lepota in nevarnost združena. Ciklama je namreč strupena rastlina, saj vsebuje glikozid ciklamin, ki povzroča bruhanje, črevesne krče, grižo in motnje živčevja, ki lahko vodijo v ohromitev dihanja in smrt. Slovenski botanik Martin Cilenšek je ob koncu 19. stoletja takole opisal njeno strupeno delovanje: »Presna liščeva korenika je sprva prijetnega, pozneje pa prav ostrega okusa. Použita presna korenika povzroči v vratu neko posebno vročino in sušo ter bolečine, ki se razširijo tudi na želodec in čreva. Oboje se ti vname; prijemlje te tudi silno bljuvanje, in trebuh ti postane napet. Pozneje nastopi vodena in potem krvava driska in naposled prikazni, ki te uverijo, da so tudi živci napadeni. Te so: omotica, omedlevica, krč, onemoglost in smrt v strašnih mukah in bolečinah.« Antični zdravnik Hipokrat je gomolje priporočal pri težavah maternice. Ženske naj bi si koščke gomolja vstavljale v vagino za spodbujanje menstruacije ter za čiščenje po vnetjih in abortusih. Abortivno delovanje ciklame je opisano tudi v srednjeveških zeliščarskih knjigah. V ljudski medicini so uporabljali korenino tako, da so jo narezali na kolutke, jih nanizali na nit in obesili, da se je posušila. V vodi kuhana korenina naj bi pomagala proti napihnjenosti, pri vodenici, zasluzenosti pljuč, zaprtju, nahodu, garjah, vetrovih in črevesnih glistah. Posušeno in v prah zmeto korenino so zmešali z medom ter mazilouporabljaliproti gnojnim ranam in turom. Gomolj so namakali v žganje, tinkturo pa so priporočali pri vremenski preobčutljivosti, migreni in šumenju v ušesih. Naši predniki so ciklami nadeli številna domača imena: kokorik, zajček, bogov korček, kržič, planinska vijolica, podzemeljske hruške, volčje jabelko, kozja repica, krešec, turki in še kakšno. Nekoč so vedeli, da ima ta prijetno dišeča cvetlica strupeno koreniko, ki pa izgubi strupenost, če jo posušijo, prekuhana in pečena pa naj bi bila celo užitna. Gomolje ciklame so rade jedle svinje, ko so se še pasle po gozdovih, na kar kaže slovensko ljudsko ime ‘svinjski kruh’ za ciklamo. Nekoč so naši predniki strupene gomolje uporabljali tudi za ribolov tako, da so jih razmočili v vodi, strup je omamil ribe, ki so priplavale na površje, nato pa so jih le še nabrali v košare. Ciklama je imela glavno vlogo tudi v zanimivi otroški igri; nekoč so se otroci ‘vojskovali’ s pomočjo ciklam tako, da so zataknili skupaj cvetova dveh ciklam in ju vlekli. Zmagal je tisti, katerega cvet je ostal na peclju. Od tod izvira njeno ljudsko ime’soldatki’. Rastline so poleg svoje zdravilnosti na ljudi od nekdaj delovale tudi magično, iz česar so se porodila številna ljudska verovanja. Čarovne moči ciklame so povezane s srečo, zaščito, plodnostjo in poželenjem. Ženske so jih uporabljale, kadar so želele zanositi ali prebuditi strast, vonj cvetočih ciklam pa naj bi ublažil bolečine žalostnega srca. Ženske so nabirale ciklame, krščanski simbol Marijine žalosti, tudi za okras – s šopki so krasile domove, cerkvene oltarje, grobove, kapelice, razpela in še kaj. Četudi se je uporaba te rožice do danes zelo spremenila, pa nespremenjeno zapeljiv ostaja njen duh!
Fotografija: Bojan Rupnik
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
