S polno luno smo se v šteroje podale v gorovje. Na Koroško in v Karavanke. Pot proti osrednji gori Peci smo zastavile iz jugozahodne smeri po dolini navzgor, po kateri teče potok navzdol. Ko sem zajela njegovo bistro vodo, me je opekla kopriva, saj res, to je Koprivna! Ta je posodila ime tako potoku kot dolini in naselju v njej. Višje navzgor se odpira karavanški gorski svet s samotnimi kmetijami v celku, okrog njih pa mogočno gozdno bogastvo. Odročno in samotno, močno in obetavno. Gorske kmetije, med njimi tudi Kumer, v zadnjem času gostijo turiste in druge avanturiste, ki jih privablja lepota gora in dediščina starodavnega sveta. Od Kumerja nedaleč stran je preprosta gotska cerkvica sv. Ane, priprošnjice za srečen zakon, obdarjenost z otroki in zavetnice zoper neurje, v njej pa oltar s kipom črne Matere Božje, oba iz 14. stoletja. S strmega pobočja Jelenovega vrha (1565 m) tik na avstrijski meji, vsake toliko tudi čez njo, smo se spustile na planino Luža, v iskanju cerkvice Vseh ver pa je pokrajino objel večer. Naslednji dan smo se podale na krepostna pobočja Možgana (1483 m), da bi z njih uzrle Njo – Peco. Ko je gora z dvema glavama pokazala svoje obličje, smo se ustavile, umirile in se ji poklonile. Gorske sestrice, Peca, Olševa, Raduha in nekoliko oddaljena Uršlja gora, se ponosno dvigajo čez krajino in kot okamnele kraljične čuvajo zaklade Kralja Matjaža – resnico in starodavno modrost, za katero je čas, da se pove … Na ovinku najvišje ležeče kmetije v Sloveniji je počilo! Avtomobilska guma seveda, ki jo je razcefralo ostro kamenje. Moška pomoč je bila pri roki – se ve čigavo je kraljestvo in kdo tukaj kralj! Gospodar Jekl, rod za rodom, domuje na zavidljivi nadmorski višini 1331 metrov, kar je več od uradnega rekorda, ki ga nosi Bukovnik s Solčavskega s 1327 metri nad morjem. Tako, zdaj vemo in prav je, da naglas povemo. Resnica je razkrita in brada devetkrat zavita prvič odvita! Pot smo sklenile pri Najevski lipi, materi vseh slovenskih lip, ki čez prsni obseg meri dobrih deset metrov in šteje preko 700 let. V tej veličastni lipi živi duh Alenčice, ki neumorno Kralja Matjaža bodri, z zapeljivim vonjem pa ga vsako pomlad prosi, da se prebudi in svoje poslanstvo izpolni: Da bi bili Slovenom spet zlati časi! Tako je to s čaščenjem rodne zemlje – v duhovnem svetu nič ni izgubljeno, vse le podarjeno!
