Ko v rani pomladi pridemo v listnati gozd, v podrasti ugledamo majhen grmiček brez listov, a po njegovih vejicah je vse polno rožnatega cvetja. Omenjeni grmiček je navadni volčin (Daphne mezereum), do enega metra visoka grmičasta trajnica iz družine volčinovk, ki ga zaradi zgodnjega cvetenja in privlačnih cvetov, ljudje radi nabirajo za šopke. V Sloveniji raste po svetlih jelovo-bukovih gozdovih od nižin do subalpinskega pasu in je naš najbolj strupen volčin. Cveti marca ali aprila še pred olistanjem kot ena prvih gozdnih rastlin. Na redko razvejanih grmičih vzdolž zgornjega dela olesenelega stebla zgodaj spomladi zadišijo rožnati do vijolični cvetovi. Podolgovati listi se razvijejo med cvetenjem kot zeleni šopek na vrhu stebla. Poleti dozorijo živordeče jagode grahove velikosti. Koščičasti plodovi so živo rdeči in močno strupeni, sredi koščice pa je eno samo črnikasto seme. Stari ljudje so vedeli povedati, da se živina spretno izogiba volčinu, ptice naj bi ugonobil že njen duh, pravili pa so tudi, da je volku že šest jagod dovolj, da ga ubije. Strupena rastlina ima močan in prijeten vonj, ki v zaprtih prostorih deluje omamno. V pisnih virih najdemo zapise, da so ljudje večkrat omedleli, ker so imeli v hišah veliko cvetočega volčina. Vsi deli rastline so strupeni in ostrega okusa, saj vsebujejo alkaloid dafnin in jedko smolo mezerein. Že stik rastline s kožo lahko povzroči vnetje, rdečico in mehurčke, ki se napolnijo z vodeno tekočino in skeleče bolijo. Zaužitje lubja ali plodov povzroči silno bljuvanje, vodene ali krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Temu se pridruži še huda žeja, telesna slabost in celo smrt. Kljub strupenosti so naši predniki navadni volčin uporabljali v ljudskem zdravilstvu; iz plodov in lubja so naredili mazilo za zdravljenje kožnih bolezni, revme in protina, a so uporabo zaradi strupenosti sčasoma opustili. S takšno zgodbo, ki jo je napisalo življenje, pa nam postreže slovenski botanik Martin Cilenšek: »Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domú, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale na svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje. «Naši predniki so strupenim rastlinam v prizvok nevarnosti dajali imena kot so črni, pasji, volčji ali kar volčin. To nevarno strupeno rastlino so poimenovali tudi volčnik, izvin, kostenika, modrasovec, tudi divji poper. Plodove ali seme navadnega volčina so nekoč brezvestni trgovci uporabljali za ponarejanje popra, kar pa je imelo hude posledice. Eno od ljudskih imen za volčin je tudi jožefica ali jožefca, kar namiguje na čas cvetenja v drugi polovici marca, ko goduje sv. Jožef. Pa še to: lubje volčina daje rumeno barvilo, zato so ga nekoč s pridom uporabljali za domače barvanje volne.
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
