V listopadu, ko se narava na Šavrinskih gričih umirja in lega k počitku, je hrastov gaj rjav, ruj od vseh žarečih barv ves pijan, svet pa poln čudi in sanjav. Trenutek na kozmični tehtnici je bil kot od boga naročen, z vsevidnimi nitkami prepreden in slavljenju življenja posvečen. Luna in Sonce, Ona in On, sta se tisti dan eden drugemu pred obličje postavila, za hip jo je zasenčil, da je mrknila in kot že tolikokrat doslej otrpnila, nato pa sta odplesala stoletni sveti ples. Najprej je odplesalo Sonce, da je bil od ognjenega žarenja njegov cel nebesni svod. Vilinski svet je oživel in po davnih petsto letih odprl svoje težke duri. Bil je prečudovit, v vse možne barve prelit, škratovsko nagajiv in neskončno zapeljiv – bila sem končno spet doma, ko sem vstopila v ta čarobni nadsvet, v ta začarani gobji svet. Ko se je Sonce poslovilo in nebo zapustilo, je tiho in počasi prišla Ona, vzela si je čas, potrpežljivo, saj je dolgo čakala, potem pa vešče razgrnila svojo tančico mesečine po zemljinih tleh. Glas se je spremenil v šepet, ko so na jezik prišle stare pravce, v tihi temni noči, ko imajo oči tudi drevesa in drobne travce. Luna je mamljivo privabila žalik žene, da so skozi veje zaplesale svoj divji babji ples, od vetra se je zibal svet. Tisti dan je od radosti pela, igrala in zvenela nebeška in zemeljska simfonija, sredi gozda pa naravno svetišče za tistega, ki odgovore išče tako, da prisluhne glasu duhov, ki dušo vabijo domov. Doživetje je bilo neopisljivo, v vse svetove raztegljivo, kdo bi verjel, a ta dan je bil resnična pravca.
