Raztreščen od strel in gorskih viharjev, macesen – maceselj ali macesan kot so mu nekdaj rekli – uporno stoji pokonci in se z močnimi koreninami trdo oklepa tal, zato ga je ljudstvo po naravni analogiji poimenovalo tudi ‘viharnik’. Macesen je našim prednikom predstavljal obredno drevo, za katerega so verjeli, da prinaša srečo mlademu rodu. Po ljudskem verovanju ogenj ne more prodreti skozi macesnov les, zato so verjeli, da macesnovo drevo, ki zraste blizu doma, varuje hišo pred ognjem, strelo in nevihto. Simbolna in čarovna povezava macesna z ognjem, je bila nekdaj zlasti razvidna v kresnem času, ob poletnem sončevem obratu (solsticiju), ko so ljudje v strahu, da soncu ne poide moč, z ognjem in drugimi čarnimi dejanji pomagali, da Sonce, ta božanski ogenj na nebu, ne bi ugasnilo. Koroški fantje so v kresnem času valili goreča kolesa iz macesnovih debel, prižigali plamenice in prožili ‘šibe’. To so bile lesene deščice, ki so jim v sredino zvrtali luknjo in jih nasadili na palice. Tako pripravljeno ‘šibo’ so potisnili v ogenj, da se je vžgala, nato pa so jo z močnim zamahom, v žarečem in iskrečem loku, zalučali v macesnovo drevo. Ob tem so dekleta med obrednim prepevanjem ‘prva kresna vrh macesna, tam bo moja sreča resna’, metala rožne vence na vrhove dreves.Macesen je ljudem nudil tudi mnoge tuzemske koristi. Za zdravljenje so nabirali lubje, smolo, mlade poganjke in igličevje. Iz smole so pridobivali terpentin, ki so ga v ljudski medicini uporabljali notranje in zunanje za zdravljenje vnetij, krvavitev in za lajšanje bolečin. Macesnov terpentin so nakapali na vlažno krpo in si tako pripravljene obkladke polagali na obolela mesta ali pa so ga mešali z olivnim oljem in ga kapali v uho proti bolečinam. Zunanje so ga uporabljali za vtiranja pri živčnih bolečinah, kožnih tegobah in ranah. Mešanica terpentina in medu je bila znano in učinkovito domače zdravilo zoper bolečine v mehurju, krvavitve in vnetja ter proti glistam. Pripravki iz macesna so veljali za odlično domače zdravilo za celjenje ran. V ta namen so uporabljali v prah zmleto lubje, ki so ga posipali po ranah, sveže stolčeno igličevje ali čaj. Pogost način priprave igličevja so bile parne kopeli, ki so jih priporočali za zdravljenje dihalnih obolenj, revmatizma in za boljšo telesno prekrvavitev. V alpskih pokrajinah so macesnov les uporabljali za kurjavo in kot pomemben gradbeni material. Iz macesnovine so namreč izdelovali strešne skodle, ki so zdržale celo stoletje, macesnovino pa so uporabljali tudi za izdelovanje lesenih posod in skodelic. Danes je uporaba macesna v življenju Slovencev omejena izključno na gospodarske potrebe, domače pripravke iz ljudsko-zdravilske tradicije so nadomestili sodobni farmacevtski preparati in le še nekatera topografska imena po Sloveniji pričajo o nekdanji vsestranski uporabnosti macesna. A viharnik uporno stoji pokonci …
Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015, 2021
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
www.etnobotanika.si
www.EthnoSlovenica.com
