Pasje zelišče (Solanum nigrum) je divje rastoča rastlina z neolesenelim steblom iz družine razhudnikovk, z belimi cvetovi in črnimi plodovi in je med najbolj razširjenimi strupenimi rastlinami pri nas. Enoletni semenski plevel uspeva na zapuščenih, gruščnatih in neobdelanih tleh, ob poteh in gozdnih robovih, rastlina pa se je že v davnini širila s pomočjo človeka (arheofit), zato je njen izvor nejasen, najverjetneje pa prihaja iz Evrazije. Znana slovenska ljudska imena za pasje zelišče so pasjica, črlenka ali kozja potica, ponekod po Evropi pa ji pravijo kar ‘črna veleposestnica’. Pasje zelišče je strupena zel, zlasti njena črna jagoda, ki dozori jeseni. Glavni učinkovini sta alkaloida solanin in saponin, kljub strupenosti pa so zel rabili v tradicionalni medicini; prekuhane liste celo v kulinariki. V srednjem veku so iz pasjega zelišča in drugih strupenih rastlin pripravljali halucinogena mazila. Sesekljane rastline so kuhali v živalski masti (jazbečja, volčja, lisičja) na blagem ognju in tako pripravljeno mažo vtirali v kožo kot narkotično sredstvo, kar je povzročalo predvsem privide letenja. V ljudskem zdravilstvu na Slovenskem so pasje zelišče uporabljali v obliki čajnih prelivov za zunanje zdravljenje mrzlice, blažitev oteklin, proti revmatizmu in protinu ter pri očesnih boleznih, sveže stisnjen sok pa so uporabljali za obkladke. V ljudskem živinozdravstvu so dajali strupeno zel živini proti bolečinam ali namočeno v žganje za zunanje vtiranje pri kožnih obolenjih in proti zajedavcem. Znani so številni primeri, ko so v zdravilne namene dajali pasje zelišče med krmo prašičem, a se je pogosto pripetilo, da so ti poginili. Sicer pa so kmetje v bližini doma, kjer se je pasla živina, vztrajno trebili to strupeno rastlino. Ker je pasje zelišče pogosto raslo v bližini domačij, so ga poznali tudi otroci in ga celo vključili v svoje igre. Na Štajerskem so otroci s tem zeliščem zasajali viseče gredice imenovane ‘vinogradi’, a so od starejših ljudi izvedeli, da so jagode strupene, zato jih niso dajali v usta. Od brezskrbne igrivosti k previdnosti. Slovenski botanik Martin Cilenšek v svoji knjigi Naše škodljive rastline (1892) o delovanju pasjega zelišča na človeško telo zapiše takole: »Pasje zelišče neprijetno diši in je posebno tedaj, kedar vene, omotično. Okusa je ogadnega in grenkega. Jagode so neprijetno osladne in skrčijo nežne kožice kakor galún. Použita pásjica deluje na več stranij. Jame te boleti glava, sili te na bljuvanje, obhaja te strah in neka tesnoba, na koži se ti dela pot, po želodcu te grabijo krči, tresejo se ti udje, zmrači se ti um, polasti se te omotica in nezavednost in naposled nastopi smrt.« Zgodovina naravnih učinkovin nam ponuja nebroj primerov hudih zastrupitev s pasjim zeliščem, na drugi, manj hrupni strani pa tudi ozdravitev. Strup je zdravilo in zdravilo je strup, tako nekoč in tako danes, vmes pa ozka črta, tanek led.
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
www.etnobotanika.si
