Na tisti dan, ko si poletje in jesen podata roki, da izmenjata čas, sem se v spremstvu treh dušnih sestric podala na potep z enim samim namenom – da bi občudovale mogočni Krn, njegovo pogorje, njegovo domovanje in duhove narave. Dan in noč sta si bila po dolžini enaka, noč je krasila polna Luna, Sonce pa je ogrevalo dan. Čez dan sem se v tišini in samoti potikala po gorskih vasicah, ki so si svoj prostor našle na pobočnih uravnavah Krna nad dolino Soče: Ladra, Smast, Libušnje in Vrsno ter na drugo stran, v Drežnico, ki me je v hipu prevzela, v vasici Jezerca in Magozd, kako čaroben je ta naš krnski pragozd. Me je povabil k sebi, da sem na stranpot zavila, v njegovih nedrjih pa sem slap Krampež odkrila. Kakšna privlačna sila! Ne da bi vedela kdaj, sem se v njegov smaragdni tolmun potopila. Nad deželo pa je ves čas bdel, in si z oblaki glavo pokrival, večni mladenič, junak in bojevnik Krn, ki je vzvišeno strm, od lepote bujen, mogoče pa tudi od vseh bojev utrujen?! Tisti dan je odkril glavo, pokazal zvedav obraz in nas gledal nazaj budno in zaupljivo. Hvala Krn za ljubeče naročje, varovali bomo tvoje sveto območje.
