Na prvi dan novega leta sem (si) hotela prisluhniti. Le kaj je v ta namen lahko boljše kot Istrska ušesa? Ogromozanska in bahavo spodvita velikanova ušesa so spretno zapeta pod Kraški rob, da čujejo daleč naokrog. Začenši pri Sočergi sva se odpravila mimo poznoromanske cerkvice svetega Kvirika in nato vztrajno, zložno in položno navzdol vse do orjaških kraških spodmolov – skalnih ušes. Počitek in posluh, mogoče prisluh, vsekakor glas, ki ni gluh, potem še odmev, ki je nazaj priletel, v srcu pa mir, četudi svet vzame hudir. Medtem, ko sta bila morje in obala v gosto meglo odeta, je bila pot po robu s soncem obsijana in temu primerno ogreta, pohajkovalci pa smo si eden drugemu zaželeli, naj se nam v novem letu sreča obeta. Bilo je mirno in lepo, naj bo vsak dan v letu tako … Naj bo!
