Navadni lovor (Laurus nobilis) je zimzeleno sredozemsko drevo ali grm, ki se ga od antičnih časov drži zveneče ime: slava (laurus) in imenitnost (nobilis). Kot namigujejo stara izročila, ima lovor v sebi energijo večnosti, starogrški mit pa pripoveduje, kako je bog Apolon hrepenel po nimfi Dafne, jo zasledoval in moledoval z ljubezenskimi željami – da mu ubeži, je za pomoč prosila Zevsa in ta jo je spremenil v lovorjev grm. Lovor je od tedaj posvečen Apolonu, bogu pesništva, prerokovanja in zdravilstva. Njemu v čast so z lovorjevimi listi krasili templje, zlasti Apolonov tempelj v Delfih, kjer naj bi svečenice celo žvečile blago narkotične lovorjeve jagode, da so se lažje povezale z bogom oziroma dosegle stanje zamaknjenosti. Na povezavo s starogrškim mitom še danes kažejo ljudska imena za lovor v nekaterih balkanskih jezikih, npr. turško defne, albansko dafinë, grško dafni, dafinov list mu pravijo Bolgari in dafin Romuni. V antiki je lovor veljal za simbol modrosti, notranjega miru in večne slave, venec lovorja pa simbol zmage, časti in ustvarjalne sile, na glavi so ga nosili vladarji, slavni pesniki pisatelji in zmagovalci, medtem pa je ljudstvo verjelo, da lovor odganja uroke, nevihte, hudoba bitja in privablja dobre vile. Toliko o njegovi imenitnosti in slavi. Lovor je že tisočletja v užitno-zdravilni rabi zaradi svojih aromatičnih listov, balzamični vonj pa se sprosti, že ko list pomencamo med prsti. V domači kuhinji ‘lorberjevi’ listi ne smejo manjkati v nobeni fižolovi, zeljnati ali gobovi jedi, dodajamo jih omakam, enolončnicam in marinadam, vloženi zelenjavi. V ljudski medicini posušene liste lovorja uporabljajo za zdravljenje revmatizma, bolečin v sklepih, pri stresu, za spodbujanje apetita in kot pomirjevalo. Olje iz jagod se uporablja kot zdravilo za razdraženo kožo, astmo, za različna vnetja in pri težavah z mehurjem. Lovorjev čaj kot zavretek iz posušenih listov deluje blagodejno tudi na kašelj in prehlad. Iz svežih jagod so stiskali olje, ki so ga uporabljali za obveze pri vnetjih, še pogosteje pa so jih uporabljali v ljudski veterini: notranje proti bolečinam, za zunanje vtiranje pri kožnih obolenjih, proti zajedavcem, v obliki mazila pa pri zvinih in izpahih ter proti vnetju kravjega vimena. Eterična olja, ki so vsebovana v listih, potrjeno delujejo kot naravni fungicid, insekticid in konzervans, kar ponovno s pridom uporabljajo ekološki pridelovalci. Naši predniki so uspešno reševali svoje pridelke (moka, žita, suho sadje) pred molji in črvi mokarji tako, da so jim dodajali lovorjeve liste.Goriški slivarji so prunele zložili v zaboje, ki so jih znotraj obložili z lovorjevimi listi, da so prestale dolgo plovbo čez ocean. Vonj prekajenih listov so uporabljali tudi za preganjanje mrčesa, proti mravljam so po tleh posuli v prah zdrobljen liste. Ob praznikih pa spet drugače! Na Primorskem so v božično-novoletnem času dom okrasili z zimzelenimi lovorjevimi vejami, saj so verjeli, da je v njih skrita življenjska moč, ki se prenaša na človeka. In res je tako. V aromaterapiji lovorjevo olje pomaga pri regeneraciji telesa ob izčrpanosti, težavah s spominom, depresiji, eterično olje pomaga pri umskem delu in deluje ogrevalno – lovor v telo prinaša energijo svetlobe. Slava mu, naj živi na lastnih lovorikah!
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
