Kot pravi cerkljansko ljudsko izročilo je Kojca žena in Porezen njen mož. Tako je bilo od nimer in tako na vekomaj! Porezen je visok in mogočen, Kojca nižje rasti in nagajive čudi. Kot zvesta ljubimca si vdano stojita ob strani, bok ob boku, obraz ob obrazu, oko ob očesu. Postavna in vitka Kojca, s strmimi boki kot Hudičev rob, s pogledi občuduje široka pleča svojega moža, ki na široko objemajo svet na dosegu: na eno stran na Robijo, na drugo k Otavniku in naprej po grebenu, ki zajema vrhove Šaša, Glave in Cimprovke, vmes pa Porezen pod seboj kot zaklad v svojem srcu varuje domačije skrivne Zakojške grape. Kojca je mična in pravična žena, ki Poreznu vrača svoj mili pogled, s svojega čela v druge smeri pa nudi razkošen razgled: čez Cerkljanske in Idrijske hribe, na Šentviško in Šebreljsko planoto, proti Tolminski, Krnu in v širni dalj. Skuštrana je! Njeni lasje so razmršena drevesa, ki segajo v Nebesa. Drevesa – Nebesa! Porezen ji z vetrom pošilja poljube in ona njemu nebeško glorijo, ona ga s sončnimi žarki zbuja, on jo z oblakom pokrije in z vetrom v sanje zaziblje. Njun tesni objem, njun globoki zajem, čez vse pa njuno složno harmonijo, ki se razlega čez pokrajino, občutijo tudi Podgorci, prebivalci raztresenih vasi in samotnih domačij, ki so si svoja bivališča postavili na pobočnih uravnavah njunih goličavih teles. Kot da bi njuna Ljubezen – Kojca in Porezen – kot najbolj blagodejno zdravilo, semkaj pritegnilo sam človeški rod. Kojca je plodna in rodovitna žena in je mati, Velika Baba, ki v svojem votlem trebuhu skriva zlati zaklad: gnezdo na otoku, krog in krog jezerska voda, ko v votli, vlažni maternici skriva semena spočetja. Kot bi iz njenega votlega trebuha vse uspevalo, kot bi se iz njenega votlega trebuha celo Stvarstvo rojevalo … Njen zaklad je njena Glorija, Ljube-ZEN, Pore-ZEN. Tako je bilo od nimer in tako naj bo na vekomaj! Ko prideš v Raj, nočeš več nazaj!
©Vilasta
