Zima ovija naravo v skrivnostno spanje. V hladu in temi se skrivata tajinstvenost in groza. Hladni somrak večera čara predstave o dušah rajnih prednikov, ki v tem času prihajajo nazaj na svet. Dolge zimske noči so nevarno torišče temnih sil, demonov, zlih duhov, besov in čarovnic, ki ogrožajo človeka in njegovo imetje. Človek čuti bojazen, da bosta sonce in njegova svetloba povsem ugasnila in izgubila moč, zato se zateka k raznim čarovnijam. Noč ima največjo moč, zato je to najugodnejši čas za magične čarovnije, ki pomagajo preživeti sredi demonskih sil narave. Ob najkrajšem dnevu v letu, ko sonce peša in izgublja moč, se v ognjišču prižiga drevesne panje. V resnem strahu, da sonce ne bi ugasnilo, se mu tako pomaga z magično močjo ognja. Čas mrtve narave je čas mrtvih prednikov, ki se jim je treba z vso spoštljivostjo pokloniti. Divji zimski obhod demonskih mask, ki poosebljajo duše rajnih, ropotajo, topotajo, zganjajo hrup in spuščajo živalske glasove, da bi človeka ustrahovale ter mu tako okrepile vzdržnost in pogum. Svet nadnaravnih sil, ki je človeškim očem in ušesom prikrit, se za kratek čas spet odpre in z magijo se je mogoče hudemu ogniti in si dobro pridobiti. Hišnemu maliku v čast se z ognjem in zelišči okajuje ter z vodo škropi prostore, kar ima očiščevalno in obrambno moč. Njemu pred obličje se polaga zimsko smrečje in drugo zelenje, ki ima moč okrepiti vero v življenje.
©Vlasta Mlakar: Pradavna bajeslovna
praznovanja skozi zodiakalni koledar, 2007
Fotografija: Tam nekje na Banjški planoti
