Navadni oleander (Nerium oleander) je doma v južni Evropi, od koder se je zavoljo svojih velikih in lepih cvetov razširil širom po svetu. Čeprav je rastlina izjemno privlačna na pogled, pa je v vseh svojih delih izjemno strupena. Zimzelen grm iz družine pasjestrupovk uspeva v sredozemskih pokrajinah zlasti v bližini suhih rečnih strug, kot najbolj priljubljeno okrasno rastlino pa ga gojijo po parkih, vrtovih in ob cestah. Temno zeleni, usnjati in suličasti listi iz stebla rastejo v parih ali po trije skupaj. Na koncu vsake veje zrastejo razkošna socvetja, ki se hvalijo s cvetovi bele, rožnate ali rdeče barve. Ker oleander potrebuje vroča in suha rastišča z zimskimi temperaturami nad lediščem, ga pri nas na prosto sadijo le v Primorju. Ena najbolj strupenih rastlin na svetu vsebuje širok spekter toksinov, najpogostejša sta oleandrin in neriozid, ki se nahajata v vseh delih rastline. Skorja vsebuje rosagenin, ki ima strihninu podoben učinek. Strupenost oleandra je tolikšna, da že dotik listov lahko povzroči huda vnetja oči in alergijske reakcije, ki se kažejo kot kožna vnetja, rastlina pa ohrani svoje toksične snovi tudi, če je posušena. Ob zaužitju se pojavijo slabost, bruhanje, povečano izločanje sline, bolečine v trebuhu in diareja, ob hudi zastrupitvi še nepravilen srčni utrip, oslabitev prekrvavitve, tresavica, epileptični napadi, koma, lahko nastopi smrt. Uporaba oleandra v zdravilstvu je bila znana v antični in srednjeveški medicini. Rimski učenjak Plinij v svojem delu Naturalis historia trdi, da je oleander učinkovit protistrup v primeru pikov kač, če se ga zaužije skupaj z vinom in rutico. Priporočala sta ga tudi Paracelsus in Galen. V starejših virih najdemo navedbe o zastrupitvah z oleandrom, tudi poskuse samomorov, v zgodovini pa je imel sloves učinkovitega sredstva za ‘odstranjevanje’ neželenih ljudi. V ljudski medicini, tudi na Slovenskem, se je uporabljal kot aboritivno sredstvo – ženske so uživale poparek iz listov ali zavretek iz cvetja za splavitev, a so se takšni poskusi pogosto končali tragično. Slovenski botanik Martin Cilenšek v svoji knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892, takole opiše zgodbo, ki se je pripetila neki ženski: »Mlada žena si je skuhala od oleandrovega listja čaja in ga izpila majhno čašo. Kmalu jo je začelo daviti in siliti na bljuvanje; ob želodcu jo je bolelo, in nastopale so omedlevice. Zdravnik jo je našel stegnjeno, odrevenelih in hladnih udov, jako bledega obličja in srpega pogleda. Iz njenih očij ni odseval tisti lesk, kakoršnega smo vajeni na zdravem človeku. Ustnice so se ji tresle; na vprašanja je sicer odgovarjala, toda videlo se je, da ne brez težave, in kakor hitro si prenehal govoriti, posilil jo je spanec. Bolnica je tožila posebno o grenkem okusu, kterega se ni mogla iznebiti, in o krču v levi roki. Ozdravela je.« V nadaljevanju Cilenšek pojasni, da je oleander nevaren tudi za živali kot so ovce, osli, konji in vse ostale živali, ki se pasejo, ter navede nekaj primerov zastrupitev: »Močnemu konju so dali oleandrovega prahú. Spočetka je izgubil vso moč, potem je zaspal in poginil. Jednaka se godi ovcam, ako so pile vodo, v kteri smo namakali oleandrovo listje.« Strupenost oleandra pa je tolikšna, da te v omotico lahko privede že vonj oleandrovega cvetja, kot navaja Cilenšek: »Počivaš li v južni Evropi opoldne v oleandrovi senci, napada te omotica, sili te na bljuvanje, in tvoje moči ti začnejo pešati.« Kadar oleandri zbolijo, začno v steblu in koreninah proizvajati posebno svetlo rjavo in po vonju žarko olje, ki časoma nasiči celotno prst v okolici rastline. To je najverjetneje tudi razlaga za botanično ime rastline, saj Olea v latinščini pomeni olje. Vse to pa naj nas ne prikrajša za občudovanje, ki ga je rastlina zaradi svoje lepote zagotovo vredna!
(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015, 2021)
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
