Tam nekje, kjer se Rovtarski hribi uležejo k Hotedrškemu podolju in se predalpski svet preobrazi v notranjsko-kraški svet, se na široko odpre Žejna dolina. Kraška je in orjaška so njena žejna usta. Kot nizi belih zob štrleče skale so raztresene po kamnitem gozdu, vmes pa se dvigajo nebeška drevesa, v svečani pajčolan iz finega mahu odeta. Vse te gozdne preproge, med njimi močvare in ravnice, gozdne parobke in travne gredice, napaja Žejski potok. Ko se vodna sila po obilnem deževju okrepi, se huda in urna Rovtarica porodi in napolni že tako prepolno strugo Žejskega potoka – skupaj sta kot dva razdivjana otroka in šele jez ju umiri. Tako na svoji poti voda dolino napoji – vse ozeleni – da ni več žejna. Žejna dolina ima sila zgovorno ime. Vodo ljubi in četudi jo dobi, jo hlastno vpija. Njeno zaledje je divje in hudourno, ona sama pa prevotljena, vlažna in vpojna. Žejski potok in Rovtarica si tako menjaje podajata strugo, ki jo krojita vsak po svoji meri, vsak po svoji bistri veri. In tako je svet Žejne doline čisto poseben svet – spremenljiv in igriv, nagajiv in zvedav, na trenutke oprezav, na meji gozdov in travnih močvar pa očarljiv, mičen in ličen. Vzdušje, ki te umiri, zavetje, ki te odpre. Prikladno in skladno, da se vanj podaš s sorodno dušo. Ko vse kotičke preiščeš, skrita mesta obiščeš, izmenjaš pogled, vzameš in daš, lahko se tudi poigraš, odvržeš navlako, skačeš v mlako, kričiš v nebo – joj, kako je lepo – vsrkaš domišljijski magični prah in se življenju predaš … Tako je to, ko sta vešči na sprehodu!
