Na gozdni sprehod za vsako dobro jutro, dihanje svežega hribovskega zraka,  vonj smrečja in terpentinske smole. Smreke so bujno s storži odrodile in jih nato razkošno po tleh odložile. Naberem košaro polno smrekovih češarkov. Zvečer pa z njimi v ogenj, da smeje se dim, dodam še brin, svoj svet okadim …

Smreka (Picea) je zimzeleno drevo, ki kljub zimi in mrazu ohranja življenje, zato je bila čaščena kot bitje, ki podaljšuje in ohranja vero v ponovno življenje. V prastari poganski dobi so ob zimskem kresu slavili rojstvo mladega sončnega božanstva, v poklon in zahvalo so mu polagali smrečje in z njim krasili svoja bivališča. S poganskim zimskim kresom se časovno in vsebinsko ujema božič in smreka ima še danes osrednjo vlogo v božičnem času. Smreka, olupljena in na sredo vasi postavljena je nekoč pomenila čast in ponos vaške skupnost, varstvo vasi, človekovega doma in njegove družine. Ob pomembnih dogodkih, praznovanjih in slavjih ljudje še danes postavljajo visoke mlaje, saj je mlaj vidni simbol rasti, zdravja, blaginje in rodovitnosti. V ljudskem zdravilstvu so nekoč uporabljali čaj iz smrečja za zdravljenje bolezni dihal, kožnih bolezni, proti prehladu in utrujenosti. Ponekod so s smrečjem krmili drobnico in nato njihovo mleko uživali za zdravljenje pljučnih bolezni. Smrekovo smolo so si dajali na boleč zob, na otekline, uživali pa so jo tudi za urejanje prebave in žolča. Podeželske ženske so nekoč nabirale mlade brste smreke in jih pripravljale kot čajni preliv, ki so ga uživali zoper pomladansko utrujenost in čiščenje telesa. Za čaj in kopeli so vse do avgusta nabirali tudi smolo in dorasle iglice. Iz smrekovih vršičkov in sladkorja še danes pripravljajo sirup za dihala. Ljudska modrost pa pove – počasi raste smreka, a hitro se poseka!

(Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015)

Please follow and like us:
Instagram
Twitter
Visit Us
Follow Me