
Navadna trdoleska (Euonymus europaea) je eden naših najpogostejših avtohtonih grmov, ki raste od nižin do gorskega pasu, najraje po gozdovih in gozdnih robovih, raste po rečnih obrežjih, logih in omejkih, najdemo jo po grmovju in goščavju, človek pa jo je zanesel tudi na vrt. Cveti aprila in maja, a bolj kot cvetovi so osupljivi njeni jesenski plodovi. Škrlatno oranžne plodove, ki so jim rekli farške čepice ali škofove kapice, so otroci nekoč radi nizali na koralde in pletli ogrlice, v spominu naših prednikov pa je trdoleska znana tudi z ljudskimi imeni kapčevje, kozji presnec, čeplenik. Njen les, kot že ime pove, je precej trd, zato so ga nekoč uporabljali v strugarstvu za izdelavo vreten, pip, zobotrebcev, špil za klobase in za pridobivanje risarskega oglja.
Trdoleska je v celoti strupena rastlina, čeprav je največ strupa v plodovih in semenih. Po zaužitju nekaj plodov, ki vsebujejo alkaloide (evobiosid, evomonosid, evonosid), se pokažejo znaki zastrupitve: slabost, bruhanje, diareja, vročina, motnje krvnega obtoka, težko dihanje, epileptični krči, halucinacije, motnje zavesti, posebno močno so lahko prizadeta jetra in ledvica. Kljub temu, da je rastlina strupena, jo omenjajo stare zeliščarske knjige, češ da ureja delovanje jeter, za zdravljenje pa so uporabljali korenine. V ljudskem zdravilstvu so trdolesko rabili tudi kot sredstvo za izločanje seča, v prah zmlete plodove zmešane z mastjo pa so uporabljali kot mazilo proti zajedavcem in ušem. Pri zdravljenju s strupenimi rastlinami je večkrat prišlo do zapletov, zato je danes odsvetovano. Zato pa so še dandanes za otroke zanimivi plodovi trdoleske pogosto vzrok za zastrupitev, zato je pomembno, da otroke poučujemo o rastlinah in njenih močeh! Cvetovi so privlačni za hrošče in druge dvokrilce, ki se gostijo z njihovim nektarjem, plodovi pa so živobarven magnet za ptice, ki z uživanjem semen tako rastlino tudi razširjajo. Naj vsaj slednje ostane tako!
© Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta (2015)