Pušpanov grm je bil nekoč značilnost vsake slovenske domačije, danes ga gojijo zlasti po parkih, pokopališčih in vrtovih kot okrasno živo mejo. Ljudsko ime tintovje za pušpan (Buxus sempervirens) zgovorno kaže na to, da so njegove črne jagode nekoč uporabljali za izdelavo črnila, ki sicer ni bilo črno, pač pa škrlatno vijolično. Gorjuški piparji so iz izredno trdega pušpanovega lesa izdelovali ustnike za pipe. V ljudskem zdravilstvu so pušpan uporabljali za mazilo zoper kožne bolezni in za čaj za zdravljenje revme. Čez vse pa so naši predniki častili njegovo magično moč. Kot pove ljudsko ime zelenika je pušpanzimzelena rastlina, ki ima po starodavnem verovanju magično moč obujanja življenja, zato so ga dodajali šopkom in cvetnonedeljskim butaram in ga uporabljali za krašenje notranjščine v božično-novoletnem času. Nekoč je bila v cerkvenem škropilniku vedno sveža vejica pušpana, ki so jo pomočili v blagoslovljeno vodo in nato z njo poškropili pokojnika, uporabljali pa so ga tudi za krašenje mrtvaškega odra. Vse do 60. let 20. stoletja je pokojnik do pogreba ležal na doma narejenem lesenem odru, ki so mu rekli pare, tudi pravica. Pokojnika so z nogami, obrnjenega proti vratom, položili na črno pogrnjen mrtvaški oder, ki je bil okrašen z venci in šopi rož, ob njem pa je bila belo pogrnjena mizica s križem, gorečo svečo in blagoslovljeno vodo, v kateri je bila pušpanova vejica za kropljenje mrliča.
Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta, od korenin do cveta, 2015.
Fotografija: Damjana Čuden Osredkar
ETHNOBOTANICA SLOVENICA
