Na sprehodu po moji domači gozdni stezici, ki vodi na najlepši gozdni vrt, kar jih je kdaj koli bilo, so se mi po glavi podile neštete in nepreštete misli. Dospem do njive sredi gozdne čistine in jo zagledam! Glavo. Zeljnato glavo. Več njih! Oprane in sijoče od neštetih in nepreštetih dežnih kapelj. Vse misli v moji glavi, je zamenjala ena. Misel na zeljnato glavo in slastno kosilo … po njem pa čtivo! Zelje (Brassica oleacea) spada med najstarejše kulturne rastline, ki so bile vzgojene s selekcijo iz prednje- ali srednjeazijskih divjakov in so se razširile v Evropo preko Rusije. Kapusnice (zelje, ohrovt, brokoli, koleraba, cvetača) so vse iz istega divjaka, divjega zeljnega kapusa, ki izvira z obal Kaspijskega morja. Nekoč so sveže liste zelja kot obkladek uporabljali tudi v ljudskem zdravilstvu, zlasti za odpravljanje bolečin v sklepih in proti glavobolu, uživanje zelja pa so priporočali za zdravljenje želodca in črevesja, zlasti pri zaprtju. Zelje in kisanje kot naravni način priprave za zimsko shranjevanje, so poznala že ugrofinska ljudstva. Veščino kisanja zelja so od njih prevzeli Slovani in z njim seznanili preostalo Evropo. Kisanje zelja je imelo na Slovenskem velik prehranski pomen že pred pol tisočletja; kisanje celih zeljnih glav je izpričano na fevdalnih gospostvih od 14. stoletja dalje, v 17. stoletju je bilo kislo zelje znano kot jed revnejšega mestnega prebivalstva, sredi 18. stoletja pa se je razširilo v kmečkem okolju. Sredi 19. stoletja so se nekateri kmetje usmerili v predelavo in prodajo kislega zelja, zeljarska obrt pa je bila zlasti razvita v okolici Ljubljane. Zelje, tudi kapus ali kaura, so pridelovali na poljih in posebnih gredicah, ki so jim rekli zeljniki. Zelje je v ljudski prehrani na Slovenskem priljubljeno že od srednjega veka dalje. Sladko presno zelje se pripravlja v juhah, omakah in kot priloga k drugim glavnim jedem. Kislo zelje se uživa kuhano, praženo ali surovo. Pred 2. svetovno vojno so ga največ postregli k žgancem, krompirju, fižolu in bobu, na Gorenjskem in Dolenjskem so ga mešali v kašo ali ješprenj, zlasti pa je kislo zelje priljubljena priloga h klobasam.
© Vlasta Mlakar: Rastlina je sveta , od korenin do cveta (2015)
